fbpx
E-UTRIP
FOTO RIBNICA 1: Poroka Marije Kos v črni obleki, 30. leta 20. stoletja. FOTO: Muzej Ribnica.
Aktualno Dobro je vedeti Ribnica Zanimivosti & Zabava

Poroke na ribniškem: za nevesto k svetemu Antonu v Dobrepolje

Možnosti spoznavanja bodočega partnerja v preteklosti niso bile tako široke. V dobi brez interneta in samoumevnih zabav so mladi svoj par spoznavali ob verskih dogodkih, žegnanjih, romanjih. Zaljubljali so se na veselicah in tudi pri skupnih kmečkih delih.

Poroka kmečkega, delavskega, lončarskega in zdomarskega človeka je temeljila predvsem na gospodarskem ozadju. »Poroke z reprodukcijo predstavljajo temelj družine, ki temelji na socialni slojevitosti, preživetju in gospodarstvu ter medsebojni pomoči. Poroka je ena od temeljnih prelomnic življenja, je prehod iz samskega stanu v skupnost. Vpetost posameznika v kmečko samooskrbno gospodarstvo, ki se je nenehno obnavljalo s prenosom posesti iz roda v rod, je narekovalo razumno poroko naslednika kmetije, ki je morala zadovoljiti gospodarske in družinske potrebe družin mladoporočencev,“ pojasnjuje Polona Rigler iz Muzeja Ribnica.

Poroka na roko

Šele družbene in gospodarske spremembe, ki so se naglo odvijale v drugi polovici 19. stoletja so ustvarile prostor za poroko iz ljubezni.

Takoimenovane »poroke na roko« so bile mogoče predvsem med dobro stoječimi kmeti. V glavi pa bodoči zakonci niso imeli zgolj ljubezen, temveč tudi miselnost, da »giha v kup štriha«. Kljub mogočim porokam iz ljubezni se je redko zgodilo, da se je bogat kmet poročil z revno deklo. Zdomarji so se ženili v zdomarske družine. Suhorobarke so se možile s shuhorobarji.

Nemalokdo se je v želji po poroki obračal na božjo pomoč, natančneje na svetega Antona. Ribničani so za moža ali ženo hodili prositi v Dobrepolje v cerkev sv. Antona Padovanskega, ki velja za priprošnjika za življenjskega sopotnika. Po tem, ko so bile priprave na poroko v teku, je ženina stran razmišljala o bali. Ženska je morala po tradiciji v nov dom prinesti krožnike, posodo, pribor, posteljnino in podobno.

»Največja dota pa so bile pridne roke. Od njih sta bila odvisna napredek in razvoj družine,« dodajajo v Muzeju Ribnica.

Neveste v črnem

Če si večina nevest danes izbere belo obleko, še v 20. in 30. letih 20. stoletja temu ni bilo tako. Črna obleka, ki jo je nevesta nosila na svoji poroki je bila v uporabi tudi v primerih smrti. Tudi večino moških so pokopali v isti obleki, kot jo je nosil na svoji poroki.

Poroka v domači hiši okrog leta 1960, nevesta v črnem. FOTO: Muzej Ribnica.

Če se je marsikaj tekom zgodovine spremenilo, pa sama ohcet (v svojem strogem bistvu) ostaja dokaj nespremenjena.

»Pari so se običajno poročali civilno v Ribnici, Sodražici in Ljubljani na magistratu, cerkveno pa največ v domači farni cerkvi ali pa v ljubljanski stolnici. Poroka se je navadno zaključila z ohcetjo ali samo s kosilom.« Ohcet je običajno potekal na domu ženina. Čez hišni prag pa neveste ni prenesel mož ampak tašča, ki je nevesto še prej prekrižala. To dejanje naj bi simboliziralo srečo in blagoslovljen prihod v hišo in odhod iz nje.

Podobno kot danes, se je tudi v preteklosti na porokah dobro jedlo. »Na poročnem slavju ni smela manjkati goveja juha, pražen krompir, pečenka, pečeno domače kokošje meso in solata, okrog 23. ure so pogosto postregli z domačim narezkom iz suhega mesa, proti jutru pa z domačo obaro, ki je bila najboljša iz mešanice telečjega, zajčjega in perutninskega mesa,« našteva Riglerjeva.

Ja, bistvo očitno ostaja isto. Ženske so tedne in tedne pred ohcetjo pekle. Mize so bile nato obložene s krofi, poticami in piškoti. Veste, kaj je šajdasen? Tudi ta tradicija se skozi leta ni spremenila. Za šajdasen so včasih napekle sosede, svatje pa so te dobrote po poroki odnesli domov, kot pozornost in spomin na poroko.

ml.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki