Kočevska kulturna scena je v zadnjih letih dobila svež veter z Niko Janež (prej Stefanišin), ki je v Javnem zavodu za turizem in kulturo Kočevje prevzela vodenje področja kulture. Glasbenica in umetnica, ki jo mnogi poznajo tudi z odra, danes skrbi, da so dogodki v KCK raznoliki, dostopni in zanimivi za različne generacije. Pogovarjali smo se o tem, kako se njena umetniška pot prepleta z delom v kulturi, kako težko je ljudi pritegniti k manj komercialnim vsebinam in zakaj se ji zdi pomembno, da kultura ostaja prostor za vse.
Nika, ste vodja sektorja za kulturo in hkrati umetnica. Kje se ti dve poti lepo dopolnjujeta in kje se včasih zaletita druga ob drugo?
Dobro vprašanje. Začniva kar pri tem, kje se včasih zaletita. Ko organiziram, recimo, koncert, si kot glasbenica lažje predstavljam, kaj izvajalci potrebujejo. Ko pridejo t. i. riderji izvajalcev – seznam želja in potreb – jih preslikam na svoje izkušnje. Včasih se mi zdi bizarno, kaj vse si nekateri želijo, ampak to si pač lahko privoščijo, ker imajo dolgo kariero in prepoznavnost. Po drugi strani mi je lažje, ker razumem, kaj glasbenik dejansko potrebuje – kdaj mora priti na prizorišče, kako pomembna je tonska vaja. Lažje se pogovarjam z njimi in se hitreje ujamemo na isti valovni dolžini.
Ob tem ste tudi mlada mamica. Pred vami je še nekaj mesecev porodniškega dopusta. Se vam zdi, da bo nova vloga vplivala na vaše delo v kulturi?
Že prej sem začela razmišljati o tem, kako vključiti otroke. Pri festivalu Žive ulice smo recimo dodali delavnice in animacije, da bi program ponudil nekaj tudi najmlajšim. Zdaj gotovo razmišljam še bolj v tej smeri – o otroškem gledališču, predstavah, kamor bom lahko hodila tudi sama s svojim sinom. Moje osebno življenje se bo tako naravno prepletalo z delom.
Koliko časa ste že del zgodbe KCK?
Če začnem čisto na začetku – v času študija sem delala kot študentka za šankom v KCK. Potem sem spoznala še druge oddelke in procese. Kot vodja kulture sem zdaj približno tri leta. V resnici sem s KCK povezana že precej dlje, tudi kot glasbenica in kot del društev, ki so sodelovala z nami.
Kultura je zelo širok pojem. Kako jo vi vidite v okviru KCK?
Ljudje pogosto mislijo, da je kultura samo koncert. Ampak kultura je tudi kino, gledališče – tako komedije kot resne drame –, likovna umetnost, literarna umetnost. Imamo svojo likovno šolo, razvijamo razstave, spodbujamo literarne projekte. Zame kultura ni samo dogodek, temveč tudi način obnašanja, način, kako prideš na koncert, na predstavo, kako se vključiš. Poleg tega kultura pri nas ni omejena samo na dvorano – prepleta se tudi s športom in turizmom, recimo pri Kočevskem outdoor festivalu, kjer se športni in turistični dogodek zaključi s koncertom.
Kako zahtevna je kočevska publika? Se ljudje hitro odločajo za obisk dogodkov?
Ni enostavno. Publiko je treba dobesedno vzgajati. Zato imamo veliko dogodkov brezplačnih ali z zelo nizko ceno vstopnice. Tako ljudem omogočimo, da poskusijo, spoznajo nekaj novega in ugotovijo, da tudi alternativni ali manj komercialni dogodki prinašajo veliko. Res pa je, da ne moremo iti vedno pod ceno – stroški izvajalcev so realnost. Vendar vlagamo veliko v mlade, recimo z gledališko šolo Pejmo se gledališče, kjer otroci sami ustvarijo predstave in s tem pritegnejo tudi starše in širše občinstvo.
Se vam je kateri dogodek posebej vtisnil v spomin – bodisi lep bodisi zahteven?
Eden takih je zagotovo koncert Siddharte v športni dvorani. To je bila ogromna produkcija, kjer smo morali praktično vse iz KCK prenesti v drugo okolje. Vključila se je večja ekipa, bilo je veliko neprespanih noči, hkrati pa sem bila noseča in še nisem nikomur povedala. Fizično je bilo izjemno naporno, a na koncu, ko vidiš zadovoljno publiko, je ves trud poplačan.
Kateri izvajalci so vas osebno najbolj navdušili?
Zagotovo mladi slovenski glasbeniki, kot je zasedba Freekind. So srčni, iskreni in skromni, pa hkrati zelo kakovostni. Takšni trenutki štejejo – ko glasba pride iz srca in ko ti na koncu stisnejo roko ter rečejo »hvala«. Na drugi strani pa obstajajo tudi izvajalci, ki so zelo popularni, a odnosa do občinstva in organizatorjev nimajo enakega.
Na začetku ste omenili t. i. riderje izvajalcev. Se lahko spomnite kakšne zanimive ali nenavadne zahteve?
Osnove so vedno – voda, pivo, vino. Včasih pa pridejo tudi bolj nenavadne zahteve, recimo točno določene cigarete ali posebne penine. Takrat je treba potegniti črto in se pogovoriti z menedžerjem. Vedno se da dogovoriti, a zdrava meja mora obstajati.
Če bi morali Kočevje opisati z eno besedo v kulturnem smislu – katera bi to bila?
Multikulti. V Kočevju je sprejeto praktično vse: jazz, hrvaška glasba, slovenska opera, punk, metal, pop, blues … Kot glasbeniki in poslušalci smo zelo raznoliki, kar je velika prednost.
Če bi lahko povabili tri glasbenike – žive ali pokojne – koga bi si želeli videti na odru v Kočevju?
Zagotovo Oliverja Dragojevića, to bi bila čudovita izkušnja za publiko. Potem morda kakšne svetovne zvezde, kot so Pink Floyd, čeprav je to že zelo visoko. Med slovenskimi izvajalci pa bi znova povabila Tinkaro Kovač – je izjemno prijetna oseba in publika jo ima rada.
Kako odgovarjate na kritike, da so dogodki včasih preveč nišni in premalo komercialni?
Vsako kritiko vzamem kot priložnost za razmislek. Res pa je, da vsem ne moremo ugoditi. Naš cilj je prava mera vsega – od alternativnih do bolj komercialnih dogodkov. Veliko poudarka dajemo tudi lokalnim ustvarjalcem, od mladih do izkušenih. Mislim, da je prav to tisto, kar gradi našo skupnost.
Če pogledate deset let naprej – kaj bi si želeli, da bi se takrat govorilo o kulturi?
Želela bi si, da bi kultura postala nekaj samoumevnega, da bi vsi razumeli, da je del nas in da brez nje ni mogoče živeti. Želim si, da se ne bi več pogovarjali o tem, koliko stane, ker kultura ni strošek, ampak vrednota, ki nam vrača veliko več, kot je vanjo vloženo.
