Če ste dejavni na družbenih omrežjih, na primer na Instagramu, ste zagotovo opazili kako fotogenične so postale pice. Bohotijo se z visokimi, puhastimi in mehurčkastimi robovi. Kot pika na i izstopa sveža bazilika. Tudi pica mojstrov je danes čedalje več. Za to so zaslužene tudi številne karantene, ko so v marsikaterem gospodinjstvu dodobra izpilili tehniko priprave testa. Čeprav so pice – še posebej t.i. Napoletane- zadnji modni krik, so že več kot tisočletje del kulinarične zgodovine.
Kot je mojstrsko narediti pico, je prav tako zahtevno dokopati se do podatka, kdaj se je pica »pojavila« na jedilnikih.
Pici podobne jedi so pripravljali že v antični Grčiji. Beseda pica kot taka, pa je bila prvič omenjena leta 997 v mestu v bližini Neaplja. In ravno Neapelj velja za zibelko pice, kot jo poznamo danes. No, na prelomu v 19. stoletje, ko se je ta vrsta hrane pojavila, ni uživala slovesa.
Hrana za reveže očarala kronano glavo
V tistem času je bil Neapelj, kot eno največjih evropskih mest, gosto poseljen. Ulice so bile posledično polne ponudnikov ulične, hitre hrane. Gneča je bila nepopisna in mesto je postalo leglo bolezni, vključno s takratnim strahom in trepetom – kolero. Na mesto so mnogi začeli gledati z odporom in odvratno je postalo vse, kar je bilo povezano z Neapljem – vključno z najbolj priljubljeno ulično jedjo – pico. Ta je bila seveda rezervirana za reveže.
Konec 19. stoletja, v času vladavine Umberta I., se je ta odločil v Neaplju narediti red. Z ženo, kraljico Margareto Savojsko, je odpotoval v mesto in lačna kraljica naj bi med tem obiskom menda poskusila tri različne pice. Najbolj ji je bila všeč pica s sesekljanimi pelati, mocarelo in baziliko. Barve so jo spominjale na barve enotnosti italijanskega naroda. Kljub naklonjenosti kraljice, se pice ni otresel negativen sloves. Šele ko je pica prepotovala Atlantik, ko so jo v ZDA prinesli priseljenci iz Italije, je dobila na vrednosti.
Prej kot v rodni domovini je postala slave vredna v Ameriki. V 50., 60. letih so bili gostinci v Italiji praktično prisiljeni na svoje menije uvrstiti tudi pice, saj je bilo povpraševanje turistov veliko. Te navdušenosti nad pico, ki je prišla iz Amerike, niso vsi gostinci sprejeli s prevelikim navdušenjem, pica je dolgo bila v ponudbi zgolj v Neaplju – na kar so lokalni ponudniki še posebej ponosni.
Tako zelo, da je bil leta 1984 ustanovljen Associazione Verace Pizza Napoletana. Ta organizacija izdaja posebna pravila in recepturo. Določa, od kod prihajajo sestavine, moka na primer mora biti iz Kampanije, najboljši paradižnik za pripravo Napolitane pa je San Marzano. In ob upoštevanju njihovih pravil lahko neapeljsko pico ponujajo v restavracijah kjerkoli po svetu.
Pica, za katero mora testo vzhajati najmanj 24 ur, je od leta 2017 tudi pod Unescovo zaščito.