Bili so moderni, legendarni, lično oblikovani, z visokim sijajem in lahkotni – v njih je noga dihala. Bili so simbol prestiža svojega časa, tako na nogah moških kot žensk. Čevlji Peko – spomini, ki niso zbledeli. Bili so več kot obutev. Nosili so jih direktorji in učiteljice, plesalke in vojaki, mladoporočenci in maturantke. Čevlji Peko niso bili le na nogah – bili so v srcih.
V tem duhu je v galeriji ribniškega gradu potekalo odprtje razstave o možu, ki si je zamislil tovarno, v kateri so izdelovali jugoslovansko obutev 20. stoletja – o Petru Kozini, Ribničanu, vizionarju, rojenem v Dolenji vasi, ki je leta 1910 postavil tovarno v Tržiču.
S to razstavo se poklanjamo človeku, ki je znal pogledati dlje – ne le v poslovnem smislu, temveč tudi v družbenem in človeškem. In se je po zaslugi te razstave znova vrnil v Ribnico, je v uvodnem nagovoru dejala Polona Rigler Grm, avtorica razstave, ki je nastala v sodelovanju z Muzejem Tržič.
Etnologinja Tita Porenta je avtorica raziskovalnega dela o Petru Kozini do leta 1947. Kozina se je že v mladosti posvetil trgovini, leta 1903 se je osamosvojil in v Ljubljani ustanovil podjetje za izvoz domače industrije – slamnikov, glavnikov, zobotrebcev in čevljev. Kmalu zatem je v Tržiču odprl čevljarsko delavnico, ki jo je leta 1911 s pomočjo Janeza Evangelista Kreka, rojenega pri Svetem Gregorju, razširil in posodobil. Do leta 1922 jo je povečal in moderniziral ter dosegel kapaciteto 1500 parov čevljev na dan.
Prodajalne v Ribnici niso imeli, po Jugoslaviji jih je bilo 147
Zunaj Tržiča je zgradil stanovanjsko poslopje s šestnajstimi stanovanji za svoje zaposlene. Njegovi delavci so ga opisovali kot vzornega šefa, velikega človeka in blago dušo. Umrl je leta 1930, star 54 let.
Po drugi svetovni vojni je bila tovarna nacionalizirana in preimenovana v Tovarno Triglav, kar se je kasneje izkazalo za veliko napako. Leta 1954 so ji vrnili staro ime. Zlata doba Peka je nastopila v 90. letih prejšnjega stoletja, ko se je že začel čutiti tudi zaton. Takrat je Peko letno izdelal štiri milijone parov čevljev, zaposloval več kot pet tisoč ljudi in imel 147 prodajaln po vsej Jugoslaviji. Žal v Ribnici prodajalne Peko niso imeli.
Vesel sem sodelovanja med Ribnico in Tržičem. Vsi poznamo Šuštarsko nedeljo in Ribniški sejem. Petra Kozino z veseljem predstavljamo v našem muzeju – tako na stalni kot tudi na občasnih razstavah. To sicer ni prva priložnost za predstavitev njegovega dela, je pa prvič, da je na tak način predstavljen prav tukaj, v Ribnici, skupaj z njegovo življenjsko potjo, je povedal Boris Knific, soavtor razstave in direktor Tržiškega muzeja. Ob tem je poudaril, da je Peter Kozina v tržiško obrtništvo prinesel ribniški duh – natančnost, vztrajnost in občutek za kakovost. Njegova zapuščina je več kot le tovarna – je del identitete Tržiča.
Moj oče je vsako nedeljo zloščil svoje čevlje Peko, kot bi bil praznik, se je ob odprtju razstave spominjala gospa Marija. Ko sem šla na razgovor za službo, sem si izposodila mamine lakaste salonarje Peko. Takrat si verjel, da z dobrimi čevlji prideš dlje, je dodala s toplino v glasu.
Pedagoške vsebine, ki so jih pripravili v Tržiškem muzeju, so zagotovo dober razlog, da si vrtčevski otroci, šolarji in drugi obiskovalci pridejo ogledat, kdo je bil Peter Kozina.
Razstava je odprta do oktobra.
(mgć)
