V idilični vasici Onek so se desetič zbrali nekdanji učenci tamkajšnje podružnične šole. Prva leta šolanja so preživeli v vasi, višje razrede pa obiskovali v Kočevju – vse do leta 1973.
»Spomini se odstirajo v čas, ko nas je bilo v vasi več kot sto duš, če ne še več. Vsaka hiša je imela po več otrok,« je začel pripovedovati eden izmed nekdanjih mulcev. »Največ je bilo Bosancev, ki so se v iskanju kruha in dela priselili v to nekdanjo kočevarsko vas, domačinov pa je bilo le nekaj. Sprejeli smo vsakega, kakršen je bil. Živeli smo v šestih hišah brez težav in brez napetosti. Včasih si se s kom skregal, pa je bilo hitro mimo. Danes pa se nimaš več s kom,« je ob kotličku s pasuljem, ki je kot predjed brbotal na ognju, hudomušno dodal Janko, eden od staroselcev. »Oni so večinoma pekli jagnjetino in odojke, mi pa pasulj,« je pripomnil drug sogovornik. Pri tem ni pozabil omeniti zadnjih učiteljev na podružnici – Janše in Novakovića – ter še vedno čile in zgovorne tete Cilke.
Otroštvo kot skupni imenovalec
Prisrčno dobrodošlico je udeležencem pod novo streho Toneta Česnika, poleg kočevskega podžupana Andreja Mladenovića, izrekla Barbara Vrh. »Kaj je tisto, kar vas druži že več kot šestdeset let? Najbrž prijateljstvo, čudoviti spomini, predvsem pa skupni imenovalec – vaše otroštvo. Kot kratkohlačniki ste tekali po oneških poljih in njivah, se skrivali v gozdu in igrali na senikih. Vaši starši so bili pridni in delovni, pogosto ste morali pomagati tudi pri delu. Za marsikatero stvar ste bili prikrajšani, a tega takrat niste niti vedeli. Vaše življenje je bilo drugačno, preprosto in hkrati polno veselja.«
Barbara je ob tem opisala podobo vasice, kot so jo v pripovedih slikovito orisali nekdanji učenci: majhne hiše z rdečimi strehami, otroci v vsakem dvorišču in vsakodnevne dogodivščine. »Zdi se mi, da je pisateljica Ela Peroci, ki je delovala tudi v Kočevju, v svoji pravljici o muci Copatarici upodobila prav vašo vas,« je dodala in s pravljično uro povezala otroke, ki jih je imenovala »oneška mularija«.
Obeležje in kapelica
Osrednji del srečanja je potekal pri kapelici z obeležjem, ki so ga postavili lani. Nekdanji učenci so tam obujali spomine, ob recitaciji domoljubnih verzov slovenskih pesnikov v interpretaciji Janeza Rusa pa je nastalo posebno slovesno vzdušje. »Spomini na ljudi in kraje, ki so nas oblikovali, so temelj, na katerem gradimo prihodnost. Ohraniti želimo tisto, kar nas povezuje, in vrednote, ki jih nosimo naprej,« je bilo slišati med zbranimi.
Zdravico so dvignili za vse, ki skrbijo za ohranjanje spomina in povezovanje kraja ter ljudi. »Naj bo ta prostor še naprej kraj srečanj, razmišljanj in upanja,« je odmevalo med njimi.
Barbara se je z oneškimi otroki srečala po naključju, saj ima njen sin v najemu sosednje pašnike. »Ker rada kaj pripravim in preberem, so me povabili na dogodek. Lansko srečanje je bilo nekaj posebnega – pri nekdanji vaški kapeli so postavili obeležje, kjer je potekal osrednji del. Tam sem prebrala nekaj stavkov, prisotna pa je bila tudi 93-letna teta Cilka, najstarejša prebivalka Oneka. Vsi so jo poznali kot teto Cilko, ki je zanje skrbela in pripravljala sokove. Upam, da bodo srečanja trajala še naprej in da jih bodo morda nekoč nadaljevali tudi naši otroci,« so z Barbaro soglašali zbrani.
Pri teti Cilki
Teta Cilka Komat ostaja vitalna in polna spominov. Delila jih je z Branko, ki je Onek zapustila pri 17 letih, in s Savko iz Kočevja, medtem ko so jo pozorno poslušali tudi nekateri oneški otroci. »Seveda se veselim slehernega srečanja, saj so vsi prihajali k meni. Skupaj smo se družili. Ženske smo delale v hlevih in na polju, moški pa v gozdu. Bilo je veselje, nas je bilo veliko, plesalo se je in smeha ni manjkalo,« se je spominjala.
Ob tem je dodala še pridih humorja: »Vsega je bilo, grenko in sladko, a lepo življenje sem imela, čeprav sem izgubila moža in kasneje partnerja, pred 30 leti.« Njena vitalnost se kaže tudi danes, saj se zna poveseliti – rada igra šnops, vendar brez alkohola. »Leta so, a še vedno držim glavo pokonci. Malo se že tresem, a še vedno uživam življenje,« je povedala s smehom.
Spomini Dragice
Dragica, ena izmed nekdanjih učenk, se je spomnila avtobusa, ki je začel voziti, ko je bila v osmem razredu. »Onek je bil poln otrok. Vedno smo peli, Marija Kolaričeva je bila prva, ki je začela pesem. Bilo je lepo. Danes smo že vsi dedki, babice, pradedki in prababice, a mladost je še vedno živa v naših srcih.«
Srčna energija, ki povezuje
Čeprav je šola zaprta že več kot pol stoletja, Onek za nekdanje učence ostaja kraj neštetih spominov. Srečanja so priložnost, da obudijo preteklost, se smejijo, delijo anekdote in obujajo nostalgijo po časih, ko je bilo življenje preprostejše, a bolj pristno. Otroštvo, polno sproščenosti, brezskrbnosti in veselja ob vsaki malenkosti, ostaja opomin, kako dragocena so skupna leta in kako pomembno je ohranjati vezi, stkane že v zgodnjih letih.
Med smehom, pesmijo in pripovedovanjem se je zdelo, kot da otroštvo Oneka živi naprej v vsaki generaciji.
(mgć)
