Onek je idilična vas, razpotegnjena na sončni vzpetini ob cesti, ki se s Kočevskega polja izpod Lovskega vrha dviguje proti Koprivniku. Ujeta med stoletna sadna drevesa je ena izmed številnih vasi na Kočevskem, ki so po odhodu staroselcev, kočevskih Nemcev, spomladi leta 1941 ostale prazne. Po vojni so jo, tako kot skoraj vso podeželsko Kočevsko, naselili priseljenci. Družinam je kruh na mizo prinašala predvsem govedoreja in kmetijska dejavnost, nekaj moških pa je služilo denar s težaškim delom v gozdu. V vasi je v šestih hišah do začetka 70-ih let prejšnjega stoletja živelo več kot sto prebivalcev, vključno s številnimi otroki, ki so od leta 1959 do 1966 obiskovali tamkajšnjo podružnično šolo.
Tam, kjer je stala kapela
Na devetem srečanju nekdanjih oneških otrok in drugih prebivalcev so obujali številne spomine, med njimi tudi na otroške dni, ki so jih zaznamovali neprestano delo in odgovornosti. Po pouku so bili otroci namreč vključeni v skoraj vsa hišna opravila, ob tem pa ni manjkalo zgodb in spominov, ki so še vedno živi. Tudi v šolskih klopeh je vladalo veselo čebljanje, saj so tamkajšnji otroci, kljub težkemu življenju, našli čas za skupno druženje in prijateljstvo. To srečanje je v vseh pogledih preseglo prejšnja. Prostor za snidenje, ki mu ni para, in (naključna) presenečenja sta pripravila prav tako nekdanja vaška mulca, Marija in Tone Česnik.
“Na mestu, kjer stojimo, so Onečani imeli preprosto kapelo, krito s skodlasto streho, katere zavetnika sta bila sv. Kozma in Damjan. Po nekaterih zapisih sodeč, je bilo bogoslužno znamenje postavljeno leta 1662, sočasno z novo cerkvijo sv. Ane na Lovskem vrhu. Preprosta kapela, ob kateri smo s Stvarnikom delili dobro in gorje, je doživela usodo številnih po vojni porušenih sakralnih objektov na Kočevskem,” je skozi zgodovino Oneka, na mestu, kjer je stala kapela in zdaj stoji spominsko obeležje, “sošolce” popeljal Franjo Klarič, ki je skupaj z ostalimi organizatorji poskrbel, da preteklost ni prekrila pajčevina.
Teta Cilka …
Tisto, kar je še ostalo, je prevetrila oneška soseda Barbara Vrh iz Mačkovca, ki je spesnila življenje 92-letne Cilke Komat, ki je na deblu pod krošnjami mogočnega drevesa odkrila obeležje. “Ne vem, če obstaja še kje štedilnik, ki je skuhal več kav kot vaš. Ne vem, če so še kakšna ušesa slišala več zgodb kot vaša. In ne vem, če je kje še oseba, ki je bolj vedra in optimistična kot vi, kljub temu da ste že naložili stoti križ,” je Barbara zaželela, da bi lonček s kavo na sosedovem štedilniku še dolgo brbotal.
Cilka se je v 50-ih letih prejšnjega stoletja kot mlado dekle iz Prekmurja v iskanju boljšega življenja preselila na Kočevsko. Najprej je našla delo v Mozlju, leta 1953 pa jo je pot pripeljala v Mačkovec. Po rojstvu hčerke Angelce je družina prišla na Onek, kjer je povila sina Tonija in opravljala delo v hlevih. Kdo bi se tega lotil še danes? “Gledam vas, še včeraj ste bili otroci, danes pa mnogi dedki in babice. Kaj nas tako neusmiljeno premika naprej?” se je Cilki utrgala misel, nato pa se je “mularijo” prepustila pomenkovanju ob sprehodu mimo gostih stoletnih debel hrušk, jabolk in sliv ter nekdanje šterne proti nekdanji šolski stavbi, v kateri sta kot zadnja poučevala učiteljica Janša in učitelj Novaković. Bila sta zelo stroga, pravična, priljubljena in razumevajoča do vseh vragolij.
Oj, ti smotko
Vsakdo izmed 42 šolarjev, ki so bili obdarjeni s simboličnimi darili, je imel svojo žlahtno zgodbo iz obdobja odraščajočih, brezbrižnih let. Dragica Česnik, ki je začela vsakoletna srečanja, spominov še ni pozabila: “Še danes vidim debla, ki so se šibila pod težo rdečih in rumenih sadežev. Pomoč pri nabiranju je bila pravzaprav naša igra, enako tudi pri opravilih na njivi. S studenca smo nosili vodo, fantje so nam kot vedno nagajali, dekleta pa smo se znala postaviti v bran: ‘Poglej, kako je tisti smotan.’ No, sošolec mi ni in ni dal miru in me je včasih po tazadnji s tistim dolgim lesenim ravnilom pritisnil. ‘Oj, ti smotko,’ sem mu odvrnila. ‘Zakaj me tepeš?’ ‘Zato, da me ne boš, ko boš moja žena, nikoli kregala,’ je rekel,” se je Dragici smehljaje razvezal jezik. Očitno se je pri “pretepu” rojevala ljubezen, saj sta Dragica in Janko že več kot 50 let poročena.
V hiši svojih prednikov
Ko so se “šolarji” dobro ogreli in kot iz rokava stresali otroške zgodbe in prigode, je mimo pripeljal avtobus iz Avstrije, namenjen proti Koprivniku. Iz njega je izstopil radovedni mladenič in se predstavil: “Jaz sem vnuk Kočevarja Karla (bil je stric moje mame), ki je bil rojen v tej vasi, pri hišni številki 4. Rad bi jo videl,” je dejal. Seveda Lukas Konrad ni bil povabljen na srečanje, vendar je naključje hotelo, da so se potomci staroselcev ravno takrat peljali mimo. Radovednež si je želel stopiti do dedkovega hišnega praga. “Nekateri se strica Karla še vedno spominjamo kot toplo dušo, saj nas je vedno obdaroval, ko je prišel,” je dejala “šolarka” Ana Mutič. Konrad se je tako vživel med nove prijatelje, da ga je moral avtobus čakati pozno v noč. Za spomin je dobil staro svinčeno cev, nekaj zemlje iz hiše svojega strica ter avtohtono oneško žganje, ob vsakem požirku katerega, kot se je kasneje zahvalil, bo mislil na oneške otroke.
Poslovili so se ob prebujanju petelinov
V tretjem “polčasu” snidenja so se preizkusili v nagradnem kvizu, ki je bil sestavljen iz oneške predvojne zgodovine in časa, ko so se oni bosi podili za žogo in kurami. Ves čas pa se je nekje v ozadju slišal šepetajoči glas Janka Česnika, ki je za to priložnost napisal tri pesmi, tudi o Stari hruški. Prepustili so se šelestenju njenih ohromelih vej globoko v jutru naslednjega dne, ko so se začeli oglašati petelini iz bližnjih kurnikov. Ob letu osorej naj bi se na Oneku – danes so tam tri hiše več kot pred 50 leti in okoli 20 prebivalcev – srečali ne le nekdanji šolarji, ampak tudi zdajšnji vaščani, upajo Franjo, Ana in Barbara.
(mgć)
