Človek je lahko kovač sreče sebi samemu, družini ali otrokom, je z zvrhano košaro modrosti ob 95. rojstnem dnevu maja lani, na njemu svojstven način, na dolgo poslanstvo zemeljskega stvarstva odstiral Franc Lešnjak, zadnji kovač dežele suhe robe. Pred dnevi so se od njega poslovili na pokopališču v Sodražici. »Da sem grča, kot pravite, je ob voščilu dejal tamkajšnjemu županu Blažu Milavcu, se lahko zahvalim temu, da se mi po žilah že od dvanajstega leta pretaka kovaštvo, ki je pri Lešnjakovih korenine pognalo pred 300 leti. Jaz sem se v to obrt pogumno vpregel pred sedmimi desetletji.« In je iz kovaške delavnice šel v penzion. Cela delovna doba torej za mehom, s kladivom v roki, s pogledom v rdeče železo in brez trohice zadržka, vsakomur v oči. Odkar mu je na obrazu pognala siva brada, je po zunanjosti kazal podobnost s Plečnikom.
Dogodkov, običajev, dobrega in slabega se je enako spomnil iz rosnih let, kot z današnjih. V njem je bil tudi zaklad duhovitosti, vedrine, zmernosti… Veliko je bral in se računalniško opismenjeval. »To kovaško orodje, ki so ga predhodniki v rokah vihteli vsa ta leta, me je zasvojilo; neka posebna pesem doni vsakič, ko ga primem v roke,« ni mogel skriti navdušenja ob voščilu. »Tehnika, ki je sicer sad človekovih celic nas sili, da ji sledimo in jo izpolnjujemo,« je še dodal, na koncu pa svaril: »Ampak, meha, kladiva in nakovala, nikar ne pozabite. Brez njih je (oziroma, bi bil) kovač bos.«
(mgć)