Vprašanja v zvezi s samotestiranjem smo naslovili na vse osnovne šole od Fare do Velikih Lašč, odgovorov pa nismo prejeli.
Odločitev vlade, da bo testiranje postalo obvezno, je na noge spravilo veliko staršev. Začela so se porajati vprašanja, kako bodo (predvsem najmlajši) to izvedli? Kdo bo testiranje nadzoroval? Mnogi so se spraševali, ali bodo otroci zaradi tega nosili kakšne psihološke posledice, jezili so se, da s tem ukrepom posegajo v njihovo telo in nedotakljivost. Med dvomi, jezo staršev in vlado, pa so stali šolniki. Vodstvo šol je odgovarjalo na vprašanja, mirilo strasti in bilo tarča groženj s tožbami.
Peter Pirc, ravnatelj OŠ Zbora odposlancev odkrito pove, da sta za njim dva težka – če ne celo najtežja – tedna ravnateljevanja. Meni, da so bili ukrepi, ki sicer po njegovo pomenijo varnejše šolanje otok, bivanje v šoli in razmere za delo učiteljev, sprejeti prehitro. Dodaja, da so ukrepi sprejeti s stani, ki delovanje šole ni nikoli začutila od blizu. »Ukrepi samotestiranja so odlični in več kot smiselni, a za vpeljevanje v sistem kot je šola, je potreben čas in posluh, še posebej je to nujno na razredni stopnji.« Najmlajši so možnost prostovoljnega samotestiranja imeli od 2. novembra, s 17. pa je že začel veljati odlok, da je samotestiranje obvezno.
Pirc pove tudi, da se je odpor staršev začel čutiti že takoj. »Pa ne govorim tu o starših, ki so proti vsem ukrepom, temveč o starših, ki podpirajo marsikaj, v tem primeru pa so čutili, da je vse prehitro.«
Tako kot večina, tudi Pirc vidi največji problem v nezaupanju. »Družba kot taka je razslojena in pritisk, ki se ustvarja s strani odločevalcev že dobro leto in pol, je pustil posledice pri vseh. Pri mnogih je stiska tako huda, da tudi protesti proti ukrepom niso bili več umirjeni, pač pa so se odzvali popolnoma impulzivno in nekateri zelo napadalno… In to v okolju, ki rabi mir in želi otrokom le najboljše. Pa vse še gre, dokler tega ne občuti otrok, ki je ob vseh teh protestih zraven in šolski prostor, pred katerim se dogaja tak konflikt,« razmišlja.
Od doma se na OŠ ZO trenutno šola 27 učencev, a pričakujejo, da jih bo kmalu 20, kar je 3,5 % vseh učencev.
Protesti so se 17.11. odvijali tudi pred šolami. Nekateri starši so v jezi vstopali celo v šole. Ko se je jeza ohladila, so sledili maratonski pogovori. Pirc pove, da so se zavlekli še skozi vikend, govoril je z vsakim staršev, ki je kolebal glede odloka ali mu celo močno nasprotoval. V večini primerov so se starši na koncu strinjali, da je učenje v šoli najboljša možnost za otroka. Pirc upa, da bodo kmalu v šoli vsi.
Vse več učencev se pouka udeležuje tudi v OŠ Ob Rinži. »Ob pričetku samotestiranja, v sredo, potrebnega soglasja ni imelo 32 učencev,« sporoča ravnateljica Darja Delač Felda, po zadnjih podatkih pa soglasja za samotestiranje niso prejeli za 13 otrok. Delač Felda dodaja, da šolanje na daljavo poteka brez večjih težav, saj so v zadnjih letih pridobili veliko prakse. »Skrbi nas samo, kako bo z ocenjevanjem teh učencev, a o tem bodo morali razmisliti odgovorni na MIZŠ ter Zavoda za šolstvo RS, saj trenutno za te učence velja navodilo MIZŠ, da se jih ne ocenjuje.«
Tudi Delač Feldova prizna, da so bili v času epidemije šolniki postavljeni pred velike in težke izzive. Zahteve s strani države so se nenehno spreminjale »in ni bilo lahko, ker je MIZŠ predvidelo nemogočo organizacijo dela (mehurčke), niso pa poskrbeli za možnost povečanja števila zaposlenih.« Na ta račun so zaposleni v zadnjih dveh letih opravili veliko dodatnega dela, tudi izven področja predpisanih delovnih nalog. V zadnjih tednih pa se je nad vodstvom šole še dodatno vršil pritisk javnosti, MIZŠ, staršev, časa za organizacijo pa je bilo izjemno malo, zaključi ravnateljica.
Sonja Veber, ravnateljica OŠ Stara Cerkev odgovarja, da je »v sredo, 17. 11. nekaj učencev kljub nesoglasju staršev prišlo v šolo.« Te učence so namestili v posebno učilnico. »Pred šolo je bil miren shod nekaj staršev in starih staršev in ob 9.30 so svoje otroke odpeljali domov.«
Ravnateljica je bila ta dan na vezi z Ministrstvom za izobraževanje in šport. Pravi, da je vlada sprejela odlok in tega je potrebno spoštovati. »Starše sem prosila, da v šolo pošiljajo samo zdrave otroke, da moramo biti vsi razumni in odgovorni do sebe in do drugih in, da bomo s spoštovanjem sprejetih odlokov ohranili pouk v šoli.« Vebrova si želi, da bi pouk potekal v šoli in dodaja, da ji je žal, da starši svoje otroke izkoriščajo za nestrinjanje z vladnimi ukrepi.
Na OŠ Stara Cerkev imajo skupaj s podružnično šolo 307 učencev. Ko se je 17. 11. 2021 v šoli začelo izvajati testiranje s testi HAG za samotestiranje, je podalo soglasje 91 odstotkov staršev. Po zadnjih podatkih se je odstotek soglasji zvišal na 94 odstotkov.
PSIHOLOGINJA ODGOVARJA: Starši so otroku zgled pri tem, kakšen odnos kažejo do testiranja in cepljenja
V povezavi z vladnim ukrepom so si mnogi starši postavili vprašanje, ali bo samotestiranje vplivalo na duševno zdravje otrok. O dilemah današnjega časa smo povprašali psihologinjo Vanjo Bunderla. Magistra psihologije se v sklopu svojega dela v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna ukvarja z otroki in mladostniki, ki imajo različne duševne stiske kot so depresija, samomorilne misli, so odvisni od zaslonov ipd.
Psihologinja opozarja, da največjo psihološko škodo otroku zadane izolacija od socialnega stika.
S strokovnega vidika lahko podamo mnenje, da samotestiranje otrokom ne povzroča hujših posledic in travme. Vse kar lahko doživijo je manjše telesno in duševno nelagodje, o katerem se lahko pogovorijo s starši, z učiteljem oziroma s šolsko svetovalno službo. Vseeno je otroke potrebno pripraviti na možnost, da bo kdo od sošolcev pri samotestiranju pozitiven na koronavirus in se pogovoriti o nadaljnjem ukrepanju. Pri tem je ključno, da tega otroka ne izpostavljamo in se zaradi rezultata ne vznemirjamo. S tem mu prihranimo občutek krivde ter stigmo, da je z njim nekaj narobe.
Stiska in možni zapleti v razvoju pa se lahko pojavijo, ko mora otrok zaradi nestrinjanja staršev s samotestiranjem, šolanje nadaljevati od doma, sošolci pa lahko pouk spremljajo v šoli. Otrok je lahko zmeden in se sprašuje o tem kaj je prav in kaj narobe ter zakaj so lahko ostali prisotni pri uri v živo, on sam pa ne. Takrat se je z otrokom dobro pogovoriti in mu razložiti takšno odločitev. Starši so otroku prav tako zgled pri tem, kakšen odnos kažejo do testiranja, cepljenja in aktualnih ukrepov; ter če so mu na voljo za dodatna pojasnila glede vprašanj o koronavirusu. Ko nas otrok pri tem opazuje, gre namreč za modelno učenje. Če so starši do omenjenih pojavov negativno, agresivno naravnani ali prestrašeni, se bo takšno vedenje, mišljenje in čustvovanje veliko hitreje razvilo tudi pri otroku. In obratno, če le-ta vidi, da se njegovi starši na dogodke, novice in ukrepe odzivajo sprejemljivo, bo tudi sam ostal čustveno in vedenjsko stabilen.
Starši, ki se ne strinjajo s samotestiranjem in posledično odločijo, da se bo njihov otrok šolal od doma, ga lahko v tem času izpostavijo drugim tveganjem. Pri šolanju doma namreč ostane brez pristnega socialnega stika s sošolci in učitelji, spremljanje pouka na daljavo pa je na splošno manj učinkovito kot sodelovanje v živo. Hitreje namreč pride do upada pozornosti in manjše zapomnitve učne snovi. Posledično je lahko tudi učni uspeh na koncu leta slabši. Še ena past, v katero se lahko otroci ujamejo pri šolanju od doma, je časovno nenadzorovano igranje računalniških iger in aktivnost na socialnih omrežjih, ki jih starši zaradi službene odsotnosti težje nadzirajo. Omenjeno početje lahko vodi v tako imenovano nekemično odvisnost od uporabe sodobnih tehnologij oziroma zaslonov. Dolgotrajno zrenje v svetel zaslon računalnika in mobitela pa vpliva tudi na ritem spanja in dnevno utrujenost.
Ne glede na to, ali se starši odločijo za otrokovo prisotnost v šoli ter samotestiranje, ali pa šolanje od doma, je v končni fazi pomembna otrokova dobrobit. V primeru, da otrok izraža stisko ali pa jo pri njemu sami opazimo, naj se pogovori z osebo, ki ji zaupa. Če je težava večja, pa je prav, da se z vprašanji umerimo k šolski svetovalni službi ali k za to usposobljenemu strokovnjaku za duševno zdravje. S takšnim ravnanjem se približamo težnji, da bi prav vsi lažje premostili zahtevno obdobje, v katerem smo se znašli.
M.L., N.Š.