Ob 60 – letnici rugbya v Sloveniji spomnimo, da smo klub RFC imeli tudi v Ribnici.
Rugby kot šport v Sloveniji letos praznuje 60-letnico. Obletnico so konec oktobra zaznamovali na tekmi mednarodnega evropskega pokala, ko so se v ljubljanskih Stanežičah v južni diviziji konference 1 ekipa Slovenije pomerili z Malto 10-46 (10-27). Malo manj znano pa je da smo tudi v Ribnici pred 27-imi leti imeli Rugby klub RFC Ribnica. (Rugby Football Club Ribnica). Le tega so leta 1995 ustanovili na pobudo RFC Bežigrad. Prav je, da izveste tudi nekaj zgodovine in dejstev tega športa pri nas.
Rugby je zelo zanimiva igra z žogo, ki ima svoja posebna pravila. Pri tem mislimo evropsko verzijo igre. Oblika žoge, ki ima za razliko od drugih ostalih iger, svojo posebno jajčasto obliko. Tako ta zahteva od igralcev pri lovljenju, podajanju ali brcanju dodatno znanje, saj je gibanje take žoge za začetnika zelo nepredvidljivo. To je potrebno upoštevati posebej ob pravilih igre, ki dovoljuje igro z žogo ali z brcanjem ali ročno podajanje, vedno samo nazaj, le v redkih primerih naprej, oviranje samo tistega nasprotnega igralca, ki ima v posesti žogo in to brez davljenja ali spotikanja. Dovoljeno pa je oviranje nasprotnega igralca, ki ima v posesti žogo, s tem , da se ga lahko podre na tla pod posebnimi pogoji. Taka igra v vseh vremenskih razmerah predstavlja za igralce poseben izziv in veliko mero korajže in obilo kondicije, posebej v hudem nalivu ali celo snegu. To je šport za samo najvztrajnejše.
V Sloveniji so to igro leta 1962 prinesli študentje iz Dalmacije, ki so študirali v Ljubljani. V Ljubljani je nastalo kar nekaj klubov. Rugby klub Ljubljana, ustanovljen leta 1962, se je leta 1978 preimenoval v Koloys in v iskanju podmladka v Ribnici našel vse pogoje za ustanovitev Rugby Football Cluba Ribnica. Novo, vendar zapuščeno športno igrišče v nekdanji vojašnici, mladi fantje in organizator Niko Kosanović – Kosa, nekdanji igralec rugbyja in vodja rugby kluba Kolynska ter dvanajst zainteresiranih kot ustanoviteljev novega kluba so bili pogoj za začetek. Prvi predsednik je postal Dušan Jamnik, Daniel Divjak tajnik, ostali člani vodstva pa so bili Niko Kosanović, Peter Karpov, Jožef Košmerl, Janez Kovačič, Matjaž Ložar, Franc Lovšin, Viktor Pogorelc, Jos Zalokar, Andreja Šulentič in Avgust Čiček. Ustanovna skupščina je bila 25. julija 1995 v prostorih LD Ribnica, ko so sprejeli sklep o ustanovitvi kluba in njegovem imenu, sprejeli statut ter tudi zaščitni znak. Ta znak ovalne žoge, ki ima v sredini obe barvi ribniške zastave ter v znaku izpisano RUGBY FOOTBALL CLUB RIBNICA, je zelo uspešno oblikovala Irena Lušin. Pripravila je celostno podobo za klub, ki je zajemal sam znak, dopise, vizitke, kuverte, žig in kontaktni ter prospektni material. Od vseh slovenskih in hrvaških klubov je ribniški edini imel to področje urejeno na tako dodelan način. Za promocijo rugbyja in pridobitev članov je bil izdelan ličen prospekt s predstavitvijo osnovnih pravil igre in hkrati prijavnico za včlanitev.
Z začetkom delovanja kluba je stekla tudi razširitev obstoječega objekta slačilnic ob igrišču. Ob samem objektu se je zalila betonska plošča kot osnova na katero sta se postavili dve betonski celici in na njiju in ob njiju je zrasla lesena zgradba. Tako je v spodnjem delu nastal velik klubski prostor za druženje, na podstrešju pa prostor za postavitev ležišč. Postavljen je bil šank z vso ustrezno napeljavo. Za mlade igralce je bila najbolj zanimiva možnost točenja Coca-Cole na avtomatu, ki je bila darilo družbe Coca-Cola. Pobudnik gradnje in podpornik gradnje je bil Niko Kosanović, seveda pa je bila tu pomembna tudi pomoč Inlesa Trgovine. Uporabljeni so bili okna in vrata, ki so odslužili kot eksponati, tu pa so dobili novo vlogo. Pri urejanju igrišča in objekta je bilo potrebno veliko prostovoljnega dela za to, da je celota dobila dokončno podobo. Rezultat dobrega sodelovanja obeh predsednikov kluba Koloys Nika Kosanovića in RFC Ribnica Dušana Jamnika je bil nastanek urejenega športnega centra, ki je bil v ponos domači ekipi in Ribnici. Pri tem so pomagali člani kluba in podporniki.
V klub so se vpisali in začeli trenirati ribniški osnovnošolci, ki so se z igro in njenimi pravili učili med samimi treningi pod budnimi očmi trenerjev iz Ljubljane. Med najbolj znanimi in priljubljenimi trenerji je bil Mirsad Pejković, brat znanega nogometnega vratarja Nihada Pejkovića. Svoje znanje je nabiral tudi na Novi Zelandiji, ki je ena izmed velesil v rugbyju. Oprema je predstavljala poseben problem. Prvi komplet dresov za igro je bil na izposojo iz ljubljanskega kluba Koloys, ki je že imel mladinsko ekipo s katero je bila tudi odigrana prva trening tekma na njihovem igrišču poleg Ministrstva za obrambo v Bežigradu. Število mladih je naraščalo in sta tako lahko igrali dve ekipi in to v skupini U14 ( do 14 let) ter v U16 (do 16 let). Ekipo na igrišču predstavlja pri standardni igri 15 igralcev. Za nadaljnje igre se je nabavilo opremo, ki so jo sestavljali dres, hlače in dokolenke/štucne v kombinaciji zelene in modre, v barvah ribniške zastave, pri znanem proizvajalcu rugby dresov Rugby Colours v Casale sul Sile ter ustrezne transportne športne torbe. Za pravi rugby dres je značilno namreč, da je izdelan iz materiala, ki prenese se ne strga navkljub vlečenju ali padcem ter gumbi, ki so mehki, da ne pride do poškodb. Pri svetovno znanem proizvajalcu žog Gilbert iz Velike Britanije so bile nabavljene rugby žoge z odtisnjenim zaščitnim znakom kluba. Za večjo promocijo te igre so na ribniškem igrišču bile odigrane tudi tekme članskih ekip Koloysa ter tudi drugih slovenskih klubov med seboj ter tudi s tujimi ekipami iz Italije, Avstrije, Hrvaške ali Madžarske. Kot predtekme pa je mlada ribniška ekipa odigrala tekme z njihovimi mladimi ekipami. Kvaliteta igre se je dvigala, saj je rugby kombinacija nogometa in rokometa, atletike ter lahko rečemo, tudi rokoborbe. Z leti je mlada ekipa, poleg slovenskega prvenstva, sodelovala v slovensko-hrvaški ligi, kjer so bile udeležene ekipe Bežigrada, ekipe iz Hrvaške Policijska akademija, Lokomotiva, Mladost, Sisak in Nada, občasno pa se je vključevala madžarska ekipa Pecs. Tekme so se odvijale na hrvaških igriščih ter v Ribnici. Prav tako so člani ekipe gostovali v državni reprezentanci in pri tem imeli pomembne vloge. Ekipa je leta 1996 sodelovala tudi na znanem evropskem mladinskem turnirju Topolino v Casale sul Sile in med enakovrednimi ekipami iz več evropskih držav dosegla visoko uvrstitev. Naslednje leto pa je ribniška ekipa,v kombinaciji z moštvom Koloysa, sodelovala na znanem rugby turnirju v Marseillu, ki je mladim igralcem ostalo v posebnem spominu. Mlajša in starejša ekipa sta bili sestavljeni z igralci obeh klubov, saj so nekateri igralci zaradi starosti prestopili v višji tekmovalni razred. Sodelovanje na turnirju je bilo zanimivo in koristno zaradi napredka v igri in primerjave s pravimi mojstri igre. Rugby je v Franciji zelo popularen in s tem večje število ekip, s čimer je zagotovljen visok nivo igre, kateremu so naši igralci lahko odgovorili z dobro kondicijsko pripravo in srčnostjo. Zadnji dan pa je tik pred odhodom dober vtis pokvaril vlom v avtobus skozi razbito šipo na šoferjevih vratih in kraja nekaj osebne prtljage ter torbe s potnimi listi, pripravljenimi za prehod mej. S pomočjo francoske policije so bili izdani začasni dokumenti, ki so omogočili nemoten prehod francoske in italijanske meje. Dobrih iger posameznikov ni mogel spregledati selektor državnih reprezentanc, ki je bil iz Nove Zelandije in tako so mladi Ribničani sestavljali večji del slovenske mladinske ekipe na kvalifikacijskem turnirju v Ženevi za svetovno prvenstvo. Vzporedno z delom v Ribnici pa je vodstvo kluba navezalo stike z osnovnima šolama v Cerknici in na Rakeku, da bi se tudi tam mladi začeli ukvarjati z rugbyjem.
S časom je sodelovanje v slovensko – hrvaški ligi postalo težje, saj se je na meji med obema državama začela uveljavljati zakonodaja, ki je čedalje bolj grenila in oteževala prehod državne meje mladim igralcem. Prav tako so ti odhajali v srednje šole in s tem je za treninge in tekme ostalo manj časa. Zadnji udarec pa je povzročila ukinitev meddržavne lige. Na igrišču, ki je začelo samevati, so ostale značilne vratnice v obliki velike črke H in urejeni društveni prostor, saj je potekla tudi najemna pogodba z Ministrstvom za obrambo. Igrišče je začelo propadati zaradi nekontrolirane uporabe, ostali pa so nekateri dresi, značilne jajčaste žoge z znakom kluba in pa doživetja mladih.
V spominu mi še ostaja komentar Medarda Puclja na predstavitvi ekipe mladih rugbyjašev v povorki na ribniškem sejmu. Z njemu značilnimi besedami je razložil, da so rugbyjaši prišli do jajčaste žoge tako, da jim je normalno okroglo žogo povozil Rigler s svojim tovornjakom peska in tako pripomogel k razvoju rugbyja v Ribnici. Vsekakor je udejstvovanje mladim v tem napornem, vendar zanimivem športu, pomagalo pri njihovem nadaljnjem razvoju, pripadnostjo kolektivu in dvigu njihove samozavesti, ter s tem lažje premagovanje morebitnih problemov pri njihovem nadaljnjem udejstvovanju na drugih področjih. Vse to jim je omogočil ta zanimivi šport. Ob tej priložnosti vsa zahvala velja takratnim ribniškim zanesenjakom in mladim igralcem, ki so ta šport predstavljali tudi v deželi suhe robe.
Peter Lesar, Daniel Divjak; fotografije: Daniel Divjak