Osnovnošolka Lara Turk iz Ribnice je izjemna kitaristka, ki s trdim delom in pristno ljubeznijo do instrumenta osvaja odre in poslušalce. Njene nastope spremljajo aplavzi, priznanja in navdušeni pogledi, njene sanje pa segajo še dlje – do ustvarjanja lastnih skladb in poučevanja.
Že ob prvem stiku s kitaro je začutila, da bo glasba pomemben del njenega sveta. Lara Turk, nadarjena 10-letna glasbenica iz Ribnice, je svojo prvo kitaro prijela še kot zelo majhna deklica – domačo kitaro svoje mame. Spominja se, da jo je takrat najbolj prevzel zvok tega instrumenta: »Zdel se mi je zelo lep, nekaj me je v njem takoj pritegnilo.«
Danes Lara obiskuje glasbeno šolo in je že prava virtuozinja. Njena prva skladba, ki se je je naučila v šoli, je bila Vlak prihaja, a še pred tem jo je mama doma naučila prvih akordov in pesmi. Še zdaj kdaj zaigra kakšno od teh skladb – zase, za družino ali prijatelje.
Svoje znanje kitare pa Lara ne meri le po notah. »Vem, da mi gre dobro po občutku, aplavzu in nagradah na tekmovanjih,« pravi iskreno. Zlasti ponosna je, da že igra zahtevne skladbe, ki so sicer predvidene za višje razrede glasbene šole.
Na glasbenih tekmovanjih je dosegla že več lepih rezultatov, a najlepši spomini jo vežejo na letošnje tekmovanje v Italiji, v Stari Gorici. »Igrala sem v čudoviti starinski dvorani, ki je bila okrašena s freskami – kot v dvorcu!« se nasmehne. Tam je doživela tudi zabaven trenutek, ko se je morala predstaviti pred italijanskimi sodniki, a je to kar spontano storila v slovenščini. Ob njej je bila kot vedno njena učiteljica kitare Erica Poropat, ki ji pri teh priložnostih pomaga s prevodi in podporo.
Čeprav je Lara že vajena nastopanja, priznava, da ima pred vsakim nastopom še vedno nekaj treme – a z vsakim koncertom jo je manj. »Najraje nastopam v dvorani naše glasbene šole ali pa, ko predstavljamo inštrumente po osnovnih šolah,« pove. Ob solo igranju pa jo navdušuje tudi igranje v skupini – del je kitarskega orkestra glasbene šole. »V skupini je drugače – pozornost ni le name, igranje pa je zabavno, ker vadimo skupaj in če se kdo zmoti, se manj sliši,« pove iskreno in z nasmehom.
Na vprašanje, s kom bi si nekoč želela zaigrati, odgovori presenetljivo premišljeno. »Z največjim veseljem bi igrala s Fernandom Sorjem – to je skladatelj iz 18. stoletja, ki je pisal čudovite skladbe za kitaro.« Če bi izbirala med sodobnimi glasbeniki, pa bi izbrala zasedbo Maraaya.
Lara pri svojem glasbenem udejstvovanju uživa močno podporo doma. Starša jo spodbujata in jo pohvalita ob vsakem uspehu, pohvale pa prejme tudi od učiteljev v šoli. Ko domov prinese priznanje ali pokal, ji vsi čestitajo – a najbolj pomembno ji ostaja to, da igra z veseljem in iz srca.
Njene glasbene sanje so že začrtane: nekoč bi rada postala kitaristka, pisala svoje skladbe in poučevala druge. Ob tem pa ostaja vsestranska in živahna deklica. V prostem času rada bere in se igra z družinskima ljubljenčkoma – muco Nuti in psičko Tano.
Poleg tega obiskuje skavte, pevski zbor, plesne vaje, včasih je hodila tudi na balet in plavanje. Poleti rada supata z bratcem in sestrico na Kočevskem jezeru, udeležuje se oratorija, taborov in duhovnih vaj, že pet let jaha, lani pa je celo sodelovala na taboru jahanja v Dolenjskih Toplicah.
