Medtem ko so modreci dali glave v kup in s konsenzom na Cerkljanskem pred nekaj dnevi le odstrelili mladega volka, se razmere pohajkovanja tropov na Kočevskem, kjer so v zadnjih letih napadali in tudi pokončali največ drobnice, telet, krav, žrebičkov in konj, ne umirajo. Klavci se namreč skoraj vsak teden po malem mastijo z mesom jagnjet in ovc, sicer za ograjo električnega pastirja, ki je za zver očitno mala malica. Če lačni in krvi žejni v prvem naletu obstanejo pred žično oviro, zlahka pod njo skopljejo luknjo in se še z večjim užitkom zapodijo v žrtev. Gluho doba noči je njihov izbor za napad, ki se začne s preganjanjem, nadaljuje pa z utrujanjem ter ugrizi po zadnjici, vimenih in vratu. Lačnih volkov – sodeč po sledeh, ki jih pustijo na pašnikih – v zadnjem času niti ni veliko, le po dva, morda trije. Bolj so tudi žejni, saj drobnici pregriznejo vratove, se napijejo krvi in molče odidejo. Vsaj takšni so številni primeri s Kočevskega.
Enes Brkić z Mlake pri Kočevju je bil pri obori noč pred pokolom. Znanec, ki je po šesti uri zjutraj šel na sprehod, ga je poklical in dejal, da so mu zveri pokončale več ovac. Zvrnjene so razsute po travi. Kmalu je gospodar z visokih vrat lično urejenega pašnika začel preštevati drobnico. Štiri ovce so povprek ležale daleč od manjšega hleva, na drugi strani je bil z odprtim trebuhom zvrnjen oven, ostanki oglodanega kozlička, s katerim pa so se le mastili, pa so štrleli v bližini dreves.
Štiri ovce in štiri koze, zelo utrujene, so še drugi dan nemo stale ob kupu drv, na robu pašnika. Njihov pogled je bil milosten, saj so spremljale vsak gib gospodarja. Tudi, ko je omenil in pokazal, da jo bo ob prvemu mraku zaprl v hlev, so strignile z ušesi, kot, da so pričakovale olajšanje. »Je že tako, da žival nima miru. Pred leti so mi ovce in jagnjet kradli, zato sem nekaj časa ovčerejo, ki jo imam za lastno rabo, opustil. Ko so se tatovi umaknili, sem znova drobnico pripeljal v ograjo, a so udarili volkovi. Pred njimi, kot kaže, ni obrambe. Napadene živali, ki ostanejo, zelo trpijo, saj so zlomljene in anemične. Vse bližje sem, da ovčerejo po 25-ih letih opustim,« je obupal Enes.
V pašni prostor naj bi pripeljal krave dojilje z Male gore, kjer volkovi vsako noč zavijajo. Razumljiv je njegov jutranji strah ob prihodu do obore v gozdnem prostoru, ki se je zveri še niso dotaknile. »S sinovoma smo en večer podili telice v hlev, ko so drug za drugim tulili volkovi. Našteli smo med osem in deset glasov, ki vzbujajo strah. Ali je to njihov »dogovor« za napad ali kaj drugega. V glavnem, do sedaj še niso stregli po govedi, nič pa ne vem, kaj prinaša nov dan…« je le zaskrbljen Enes.
(mgć)