Tudi vam misli ne dajo spati? V umetnosti ni nič nenavadnega, če avtor uspe preliti svoje občutke v času počitka na papir ali prenesti na platno. Tudi novinarka in pesnica Maruša Novosel je dolgo premišljevala, odkrivala občutke, naposled pa jo je nekaj prešinilo, vstala je iz postelje in zapisala pesem. Tako dobro, da je postala najboljša protestna pesem tega leta in prejela priznanje Feferon 2024. Literarni natečaj Mentorjev Feferon 2024 razpisujeta JSKD in revija Mentor.
»Ko so časi muhasti, je čas za satiro! In zgodovina uči, da je pronicljiva družbena kritika v obleki literature, zlasti protestne ali druge družbeno-kritične pesmi, vedno tista, ki na koncu definira pojem državotvornosti in napredka! Nastavlja zrcalo, da se karavana vidi, se zamisli in morda ubere drugo smer. Seveda ni dovolj, če ob vrčku piva duhovičimo, kako je vse drugače, kot bi moralo biti! Pronicljiva duhovitost, intertekstualnost in podobne besede so tiste, ki iz gostilniških vicev naredijo presežno družbeno-kritično literaturo. Le pogumno torej, muhasti časi čakajo na vas!« so avtorje nagovarjali organizatorji. Maruša Novosel je prepričala z vsem naštetim in se lahko pohvali, da je ustvarila najboljšo protestno pesem tega leta. Pesem bo dobila tudi melodijo in prevod v tuje jezike. Kako bo slišati uglasbitev, bo znano 11. oktobra na festivalu Mlade literature Urška v Slovenj Gradcu.
Dragi otrok našega časa
vem
da ti ne pomenim nič
saj sem daleč stran od obale
na pesku katere si pozabil svoje igrače
morda
nekočS prsti se oklepam Montblanca
prelivam ga v vrstice
ko ti zreš v mrtve poglede
bratov in sester
s katerimi si spuščal zmaje
morda
nekočŽelim si
da bi lahko
premostila razdaljo
do tvoje krhke dlani
v roke vzela ranjen obraz
umazan od prahu
kot je to nekoč počela tvoja mama
zdaj pokopana pod ruševinami
z bombami podrtega mestaDragi otrok našega časa
želim si
da veš
da sram kaplja po mojih žilah
in krik obupa reže vesolje
ko hodim med pomladnimi cvetlicami
ker sva plod iste zemljeKer sem tudi jaz
Otrok našega časa
»Vsi smo otroci svojega časa. Našega časa. Zgodovine. Minute. Sekunde. Kdo izmed nas se bo torej izognil bombi, ki prihaja znova in znova? Kdo bo preživel? Kdo se bo sploh hotel roditi? Nagovor v pesmi Maruše Novosel je trpek, a odločen. Brezkompromisen in empatičen. In prav empatije dandanes manjka, v družbi in v poeziji. Pesem Maruše Novosel je dokaz, da tudi empatija lahko udari neusmiljeno z usmiljenjem in izriše portret časa, na videz nenaklonjenega ljubezni. Čestitke za Feferon 2024!« je komisija utemeljila Marušino zmago.
Mi lahko zgolj dodamo, da si želimo, da bi se več ljudi zavedalo odgovornosti živeti kot otrok našega časa.