V petek, 24. 1. 2025, ko se je Slovenija z dnevom žalovanja poklonila tragično preminulim rudarjem, ki so med delom izgubili življenje v velenjskem premogovniku, so moje misli odtavale tudi k naši tragediji – nesreči v Melaminu.
Ko so naslovnice začele polniti novice o nesreči v Velenju, me je stisnilo pri srcu. Vsakdo, ki premore vsaj kanček empatije, je do zadnjega upal, da bosta nesrečo preživela vsaj dva pogrešana rudarja. Žal se je v rudniku zaključila življenjska pot vseh treh. Družbena omrežja in medije so preplavile fotografije mladih mož, izvedeli smo, da imata dva majhne otroke, da so bili predani delavci – knapi z dušo in srcem.
Čustva so premagala tudi direktorja Premogovnika Velenje, ki je s tresočim glasom stopil pred medije. Javnost je dobila občutek, da so umrli rudarji cenjeni. Seveda v ozadju poteka oziroma še vedno poteka obsežna preiskava, kako je do nesreče prišlo, kdo je kriv … A kot sem že zapisal, v mislih in srcu vseh so bili Dejan, Mitja in Aleksander.
“Za nesrečo je kriv človeški faktor!” To so besede vodstva, ki jih ne bom nikoli pozabil. In te besede so te dni še glasneje odmevale v moji glavi. Ko se je zgodila nesreča v Melaminu, je ta stavek zasenčil dejstvo, da je življenje izgubilo sedem ljudi.
Zaradi narave nesreče je javnost najprej pomislila na možno onesnaženje in skrb za okolje – ali je naše okolje še varno? Teh sedem ljudi je postalo kolateralna škoda. Niso dobili obrazov, ni se govorilo o tem, kako se bo pomagalo njihovim družinam. Dan žalovanja je bil razglašen zgolj v občini Kočevje.
Upam, da moje besede ne bodo razumljene napačno: zakaj je bila nesreča v Melaminu iz človeškega vidika tako “malo vredna”? Še vedno mi v mislih odmevajo besede: “Za nesrečo je kriv človeški faktor.” Po slabih treh letih jih ne morem pozabiti.
Velenje in Šoštanj sta te dni vstala, knapi so stopili skupaj. Tega ob nesreči Kočevje ni storilo. Na prvem mestu niso bile žrtve in njihove družine. Takrat smo se vsi zbali za naš zrak, našo vodo, za delovna mesta. Naš svet je šel naprej; svet družin sedmih žrtev pa se od 12. 5. 2022 vrti povsem drugače.
Hudo mi je, ko pomislim na te družine, kako so ob spremljanju novic o nesreči v Velenju znova podoživljale svojo tragedijo.
Z vsem spoštovanjem do preminulih rudarjev – prav je, da se je od njih na simboličen način poslovila vsa Slovenija. Hudo mi je, da si podobnega slovesa niso zaslužile tudi žrtve najhujše delovne nesreče pri nas.
Kdo je temu kriv?
Morda je čas, da se kot družba vprašamo, zakaj vse žrtve niso obravnavane z enakim spoštovanjem. Ali se vrednost človekovega življenja meri v okoliščinah nesreče, v pozornosti medijev ali v odzivih okolice, politike?
Naša odgovornost je, da nikoli ne pozabimo, da so za številkami vedno obrazi, družine in neizmerna bolečina izgube. Spomin na tragično izgubljena življenja bi moral biti enak – ne glede na kraj, vzrok ali posledice.