Danes sem prebral zapis Roka Nosana, ki skrbi za napovedi vremena na POP TV in Meteoinfo Slovenija. Tokrat ni napovedal prihoda dežja, ampak je povedal ravno to, kar si ves čas – skorajda nemočno – mislim.
V zapisu na družbenem omrežju je nagovoril predvsem nacionalne medije, ki so – po Rokovem in mojem mnenju – namenili premalo pozornosti devetletnemu Jaki Škofu.
V uredništvu se trudimo, da zgodba Jake, ki potrebuje enormno količino denarja za zdravljenje Duchennove mišične distrofije (DMD), ne ostane v pozabi – a žal smo premajhni.
Skorajda ni dogodka v ribniški dolini, kjer ne bi zbirali sredstev, in skorajda ni otroka, ki ne bi pomislil na Jako in daroval iz svojega hranilnika ali pa za prostovoljne prispevke delil limonado ali pekel palačinke – a žal smo premajhni.
To bo zvenelo drugače, kot je mišljeno, vendar ne vem, kako naj povem drugače – občutek imam, da so drugi otroci, za katere smo zbirali denar, dobili več pozornosti. Prav je tako – naj dobijo pozornost vsaj od nas, če že od države ne.
A želim si, da bi se več naredilo še za Jako.
3,2 milijona evrov je znesek, ki presega ribniško območje – pa tudi če takoj prištejemo še Kočevje, se »bazen dobrodelnosti« hitro izčrpa.
Resnično upam, da bodo k akciji pristopila tudi večja podjetja. Se pa seveda zavedam, da pomoč potrebuje še veliko otrok in da bi ta podjetja potem lahko delala samo za humanitarne namene.
Zato apeliram na medije, ki imajo glas močnejši od lokalnega, da spregovorijo o junaku iz Ribnice – v želji, da njegovo voljo do življenja prepozna tudi država.
Kot družba smo tako napredni in pametni, načrtujemo shode, zbiramo podpise, odhajamo na raznorazne referendume – ne moremo pa vzpostaviti sistema pomoči za otroke z redkimi boleznimi.
Tudi naši najpomembnejši državniki vedo, kaj pomeni borba za otrokovo zdravje – zato upam, da se že iz osebnih izkušenj borijo za najšibkejše.
A za zdaj se zdi, da so pozabili, da je veriga močna toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen.
