Za večer radosti, smeha in solz so v nekdanji podružnični šoli v Mozlju že drugič letos poskrbeli neutrudni veseljaki, za katere mnogi pravijo, da sodijo med najbolj žlahtne v Beli krajini. Člani Dramske skupine Kulturno-turističnega in športnega društva Stari trg ob Kolpi že več kot dve desetletji navdušujejo občinstvo s humornimi skeči in gledališkimi predstavami.
Njihov recept je preprost: domače zgodbe, poljansko narečje in veliko smeha. Delujejo že od leta 2001. V tem času so odigrali številne skeče in na oder postavili šest gledaliških predstav. Med njimi posebej izstopa komedija Mama je umrla dvakrat, s katero so nastopili že 22-krat. Na repertoarju so imeli tudi predstave Partnerska poroka, Gospa poslanca, Štajerc v Ljubljani, Štirje letni časi in druge.
Večino skečev in humorno-satiričnih kitic je napisala Bernarda Frankovič, ki navdih zanje črpa iz vsakdanjega življenja ljudi v Poljanski dolini.
»Naše zgodbe izhajajo iz domačega okolja, iz življenja kmečkih žena in mož. Res je, da se ljudje danes ne srečujejo več tako pogosto kot nekoč na njivah ali pri vodnjakih, a jih še vedno srečujemo na cesti, v trgovini, na avtobusu ali pri maši. Če česa ne razumejo iz besed, hitro ugotovijo po situaciji, za kaj gre,« se nasmehne Bernarda.
Igrajo v narečju, zato so ljudem še bližje
Zakaj ravno humor?
»Kaj je lepšega, kot da ljudi spraviš v dobro voljo? Veselje potrebujejo vsi. Danes je dovolj skrbi in težav, zato je smeh še toliko bolj dragocen. Kako že pravijo? Smeh je pol zdravja. Po naših nastopih pogosto slišimo, da je smeh pravzaprav kar zdravje,« je v smehu dodala Mira Madronič, lanska ambasadorka vseživljenjskega učenja.
Pri skečih imajo nekateri liki že skoraj kultni status. Minca in Olga sta skoraj obvezni, pogosto pa se pojavi tudi Joža. Občinstvo ju že dobro pozna in komaj čaka, da Minca in Olga stopita v pisarno uradnice Jože, ki jima »ureja« osebne dokumente.
Zaplete se pri besedi »trajna«. Ena izmed njiju razume, da ji bodo zamenjali osebno izkaznico za stalno, druga pa besedo »trajna« razume povsem drugače. Nemudoma steče do prvega frizerja, kjer si uredi izrazito trajno pričesko, primerno za fotografiranje. Prav ta prizor pri občinstvu praviloma povzroči salve smeha in tudi kakšno solzo od smeha.
Poleg Mire in Renate skeče ustvarjajo še Dario Sarić, Stanka Lanin, Marija Kobe, Lidija Šterk ter nekaj občasnih sodelavcev. Druga igralska zasedba nastopa v gledaliških predstavah.
Oslovska noč in Šola smeha
Za gostovanje Poljancev v Mozlju je zaslužen predvsem Gojko Bunjevac, ki si prizadeva Mozlju vrniti nekdanji kulturni utrip.
»Svoj čas smo imeli v Mozlju Oslovsko noč, ki je po scenariju Iveta Staniča dolga leta julija privabljala množice obiskovalcev, žal pa je bila sčasoma opuščena. Ena od možnosti za oživitev Mozlja, ne le v poletnem času, je naša nekdanja podružnična šola,« pravi Bunjevac.
Prav po njegovi zaslugi so pred leti ob pomoči Občine Kočevje obnovili pritlične prostore šole, med njimi tudi učilnico, ki s šolskimi klopmi iz tistega časa, staro šolsko opremo in ikonografijo na stenah vedno pritegne obiskovalce.
»Ko se peljete mimo, vas na pročelju šole pozdravi napis Šola smeha na prepihu. To pove dovolj. Želimo, da bi v učilnico, seveda na nekoliko drugačen način, vrnili pouk. Takšnega, kot ga poznajo na Radovici pri Metliki. Učenci bi bili naši obiskovalci, učitelji pa …,« je projekt predstavil Bunjevac.
Učiteljica Mira?
Prav pri učiteljih se pojavi največja težava. Primanjkuje ljudi, ki bi se znali prepričljivo vrniti v čas, ko je bil učitelj strog, pravičen in spoštovan.
Kot ena od kandidatk za to vlogo se omenja prav Mira Madronič. Ta je v smehu dejala, da »pogovori že potekajo«.
Tisti, ki jo poznajo od blizu in daleč naokrog, ne dvomijo, da bi prav ona lahko v učilnico vrnila pristno vzdušje nekdanje podeželske šole, ki je danes že skoraj pozabljena. Morda že letos jeseni.
(mgć)