Članice Društva podeželskih žena Velike Lašče so neutrudne skrbnice podeželske kulturne dediščine. S svojo predanostjo ohranjajo tradicijo domače kuhinje, ročnih del in starih običajev. Vsako leto sodelujejo na številnih prireditvah, veliko jih pripravijo tudi same. Povezane so z drugimi društvi, še posebej pa so dejavne pri prenašanju znanja na mlajše rodove. Njihove članice so tudi odlične govorke in pevke, ki ohranjajo narečno besedo. So simbol vztrajnosti, znanja in srčnosti v srcu podeželja – ter ljubiteljice rož, tudi tistih iz krep papirja.
»Če vam je bilo všeč, smo res vesele. V teh rožicah sije veliko svetlobe in ljubezni. To je del naše dediščine,« se je vsakomur, ki je obiskal njihovo priložnostno razstavo v nekdanji trgovini Kmetijske zadruge Velike Lašče, z naklonjenostjo zahvalila Milka Debeljak, nekdanja predsednica društva. In nadaljevala: »Spomnim se svoje babice, kako so nekoč izdelovali te rože. Takrat ni bilo pravega cvetja za okras. In zakaj so jih delali? Za poroke, pogrebe, pa za “štelinge” – praznične postavitve. Danes lahko kupiš, kakršno koli cvetje želiš. Ampak takšnega, kot ga mi izdelujemo, ni mogoče kupiti. Zato obnavljamo to znanje in ga prenašamo naprej, tudi mlajšim. Hodimo tudi v osnovne šole in učimo otroke.«
In če se v vsakem razredu najde eden ali trije, ki se navdušijo in to začnejo ustvarjati, je že veliko doseženega. Tako znanje ne bo šlo v pozabo. To pa niso samo ene vrste rože – to je prava pestrost! Od kod ideje? »Nekaj pride iz glave, nekaj iz narave. Seveda moraš prej poskusiti, več rožic narediti, da potem res izpadejo čim bolj podobne pravim. Obstaja tudi knjiga Mojce Sapač, kjer je lepo prikazano, kako se vse to dela. Sama vem, da sem rožo odrezala na vrtu, jo postavila predse in delala po njej. Čudovita roža – še lepša dekoracija,« je razlagala.
Od kod pa ta zanimiva lesena posoda?
Kaj bi bila roža brez podstavka, brez vaze, ki naredi dekoracijo popolno? »Čisto po naključju sem prišla do njega. Bila sem na obisku na komunali v Grosupljem, na izobraževanju o ločevanju odpadkov. Tam je bil gospod, zaposlen na komunali, ki je želel kos lepo obdelanega lesa vreči v kontejner. Meni je bil zelo všeč, ker tudi sama zbiram take stvari. Prosila sem ga, naj ga ne vrže stran, in vprašala, ali ga lahko vzamem. Prinesla sem ga domov, ga lepo obdelala in zaščitila. In zdaj je to krasna dekoracija, primerna za vsak prostor,« je podstavek, ki je lahko večnamenski in v katerega je postavila šopek rož, pokazala Magda Peterlin, zdajšnja predsednica društva.
Presenečena, da še zmore
Mojstrica rož iz papirja, ki so pravi mali vrt, je tudi Jožica Mausar, članica društva že 28 let. Čeprav že osem let po moževi smrti živi v Ljubljani, če jo kdo vpraša, od kod je, vedno reče, da iz Velikih Lašč. »Ko pridem sem, postanem čisto drug človek – zaživim. Te rože, ki smo jih naredile, so zame prava gonilna sila. Tukaj so lilije, vrtnice, maki, potonike, marjetice. Tam spodaj so dalije, irisi, sončnice, šopki iz drobnega cvetja. Naprej nageljni, božična zvezda, žafrani, mini vrtnice. Cel mesec nisem vedela, katero bi še ustvarila,« jih je naštevala.
Svojo garsonjero je spremenila v pravo cvetličarno. En sam cvet … »Bila sem presrečna, da to še zmorem! Saj sem že toliko stara, da sem skoraj ‘starešina’ tukaj. Vsaka roža nosi svojo zgodbo, vsak cvet nekaj pomeni. Tukaj moje srce spet najde svoj dom. Kljub dvema operacijama na srcu sem še vedno ‘kerlc’, bi rekla. Te rože so res dobra terapija; meni so zbile sladkor.«
Klekljanje in heklanje
Prispevek k ohranjanju podeželske tradicije in krepitvi vloge žensk na podeželju so na tej razstavi dale tudi mojstrice spretnih prstov. Ene klekljajo, druge heklajo, vse skupaj pa tudi vezejo. »Razlika med klekljanjem in heklanjem je precej velika, saj gre za dve povsem različni tehniki izdelovanja čipk oziroma drugih tekstilnih izdelkov. Orodje pri klekljanju so kleklji (leseni ročaji), bucike in blazina (valjasta ali ploščata). Po vzorcu na risbi niti, napete med kleklji, prepletamo na podlagi,« sta radovednim obiskovalcem razlagali Majda Koželj in Tončka Ilc. Prva iglo obrača deset, druga devet let – in kot pravita, jima gre odlično. Kako tudi ne, saj ju je skupaj s še štirimi članicami Društva za ohranjanje dediščine Gradež v uk vzela neutrudna Betka Šavli.
»Treba si je vzeti čas – pravzaprav ure in ure dela – da bo izdelek ličen, narejen po meri, za srce in dušo,« je dodala Marjana Centa, ki je prav tako del klekljarske druščine že od začetka. Heklanje (ali kvačkanje) je ročna tekstilna tehnika, pri kateri z eno samo nitjo in posebnim orodjem, imenovanim kvačka, ustvarjamo tkanino iz zank. »Kvačkanje mi je zlezlo pod nohte pri enajstih letih.«
Pri delu se ustavi čas
»Večino motivov najdem v različnih revijah, so pa tudi taki vzorci, ki jih ni nikjer – se kar sami prikradejo. Vse, kar je na mizi – prtički, angelčki, copati – je moje,« pove Marica Gradišar. »Pri tem delu se nam nikamor ne mudi, in takrat pravzaprav ugotovimo, kako hitro mine čas – tudi sedem ur,« še doda z nasmehom.
Natanko sedem desetletij pletenja je za Marijo Trtovšek, ki tako kot njene »sotrpinke« zelo rada prenaša znanje na mlajše rodove. Ob tem jim vedno položi na srce misel: Kar se mlad človek nauči, to mu ostane za zmeraj. Njene stvaritve so v primerjavi z Maričinimi nekoliko večje – kot na primer zavese z bogatimi motivi, ki jih ponosno pokaže.
(mgć)
