Preden so ceste preplavili kombiji in organizirani prevozi, je bila pot v šolo za marsikaterega otroka nekaj povsem normalnega. Danes bi ji lahko rekli pravi podvig. Eden takšnih, ki je z torbo na rami skupaj z mularijo iz vasi vsakodnevno več ur pešačil med Vrtom in Predgradom, je bil tudi Toni Verderber. Enajst kilometrov v eno smer, si predstavljate?
Predgrad je imel nekoč osnovno šolo do četrtega razreda. Starši otrok iz okoliških vasi, vse od Bilpe dalje, so morali za šolanje, vsaj pozimi, poiskati začasno bivališče pri domačinih. Tako je bilo tudi s Tonijem, ki je v prvem in drugem razredu tri zimske mesece stanoval pri Jonketovih v Predgradu.
»Takrat so bile razmere povsem drugačne kot danes. Šolarji so v eno smer hodili peš tudi po dve ali tri ure. Nihče ni godrnjal. Toni je bil skupaj z nekaj sošolci nameščen pri nas, v naši hiši,« se spominja Marija Jonke, poročena Črnugelj, iz Predgrada. Sama je takrat hodila v peti razred, Toni pa v prvega. Spominja se ga po posebnosti: »Nikoli ni stopal na pete, vedno samo na prste,« pove z nasmehom.
Snežna pot domov na Antonovo
Najbolj se mu je v spomin zapisala pot na Antonovo, 17. januarja, ko so doma, v Vrtu, praznovali. Tistega dne se je sedemletni Toni odločil, da ne bo ostal pri tujih ljudeh.
»Rekel sem, da grem domov. Da moram biti med svojimi,« se spominja, kako je mali šolar skoval načrt.
Zunaj je bil globok sneg, belina je segala do pasu. Ceste so bile komaj prevozne, plužene le delno, opreme, kot jo poznamo danes, pa takrat niso imeli.
»Želja, da bi bil doma na praznik, je bila močnejša od strahu,« pripoveduje. Tvegana pot, ki bi danes marsikoga prestrašila, je takrat postala del njegove življenjske zgodbe. Seveda so ga po tem dnevu prepričali, naj vendarle ostane v Predgradu.
Zgodba, ki je prerasla v pohod
Zgodba, ki je dolgo živela le v spominih, je pred nekaj leti znova oživela in danes živi naprej kot Antonov pohod, ki so ga letos, v soboto, 17. januarja, na Antonovo, pripravili že tretjič.
»Nekoč sem jo delil s prijatelji v Kulturnem društvu ter turističnem in športnem društvu Stari trg. Tam se je porodila ideja, ne kot moja osebna, temveč kot ideja društva: zakaj te poti ne bi obudili in v njej prepoznali nekaj, na kar se danes pogosto pozablja – trdoživost, povezanost in duh nekega časa,« je Toni razlagal pred startom več kot sto pohodnikom iz Bele krajine, Poljanske doline, Kočevja, Ljubljane in drugod, ki so se proti Vrtu odpravili iz Starega trga mimo Predgrada, do dola in po nižinski cesti naprej proti cilju.
Letos so pohod pripravili že tretjič in, sodeč po obisku, se je prijel. Še več – zdi se, da bo postal stalnica.
Življenje ob Kolpi in glasba v srcu
Toni je z dolino Kolpe tesno povezan. Vasica z nekaj hišnimi številkami, kjer so si ljudje pomagali pri vsakdanjih opravilih, mu je dala občutek skupnosti, ki ga nosi še danes.
»To je bilo zdravo, pristno kmečko življenje. Sosed je pomagal sosedu,« pripoveduje.
Z glasbo se je srečal zelo zgodaj. Pri petih letih je dobil staro harmoniko, ki mu jo je kupila stara mama. Uspelo ji je, da jo je mimo carinikov prinesla iz Trsta. Pogosto se je usedel na hišni prag ob žuborenju Kolpe, ki je pod hišo nekoliko bolj deroča, ter vlekel meh.
V prvem razredu je nastopil na šolski proslavi – brez mikrofona, a s srcem.
»To je bil moj prvi javni nastop. Zaigral sem partizansko pesem Od kod so ti mladi fantje. Učitelj je bil vesel, šolarji tudi. In še honorar sem dobil – bombone, ki mi jih je v škrnicelj, papirnato vrečko, z lopatko iz steklene posode v trgovini pod šolo dala trgovka,« se zasmeje.
Še danes mu navdih za ustvarjanje daje tudi Kolpa.
»Teče že tisočletja, a voda je vedno nova. Tako je tudi z življenjem,« pravi glasbenik.
Največji vinogradnik na Kočevskem
Danes Toni živi v Starem trgu ob Kolpi, a se v domače kraje vrača vsak dan. Domačijo, ki jo je podedoval, vzdržuje, obdeluje vinograd in ostaja povezan z okoljem, iz katerega izhaja.
»Ja, nad hišo imam zasajene trte in sem zagotovo največji vinogradnik na Kočevskem,« je v šali povedal harmonikar, pevec in skladatelj, sicer zvest avtorski glasbi, pohodnikom, ki so pot sklenili po slabih štirih urah hoje po suhi cesti.
Med pogostitvijo z golažem in domačimi dobrotami je Toni, tako kot na prvih dveh pohodih, v roke vzel harmoniko ter z ostalima članoma ansambla, Jožetom Kastelicem in Pavlom Šterkom, zaigral nekaj viž, ki pritičejo prijateljem, druženju in spominu na čas, ko so bile razdalje daljše, razmere težje, a volja in povezanost ljudi neprimerno večji.
(mgć)