Stanovanje družine Matijević v Turjaškem naselju v središču Kočevja vedno ponuja toplino. Ko prestopiš prag, je, kot bi vstopil v pravljično pokrajino: iz polic, miz in omar se nežno ponujajo majhne stvaritve, vsaka s svojo zgodbo. Tu se bleščijo poslikani kamni, tam se razporejajo buče vseh oblik, nadstropje nižje pa v kleti počiva ročno izdelan pirh iz jajčnih lupin – tisti znameniti pirh, ki je Sofijo pred leti uvrstil med najvztrajnejše in najbolj predane ustvarjalke v širšem slovenskem prostoru. Nekje ob strani so kvačkani, vezeni in drugače ustvarjeni motivi na platnu. Čila upokojenka, ki ji nikoli ne zmanjka energije, ustvarjalnost pa ji – kot pravi sama – »kar sama pride iz glave v roke«, nas sprejme z njej značilnim nasmehom.
Na balkonu pokaže drugo za drugo visečo bučo, na mizi pa razvrsti del svoje bučne zbirke. »Poglejte, ta je stara skoraj dvajset let,« reče in prime v roke svetlečo, popolnoma posušeno plazečo bučo, ki je kot iz porcelana. Sušenje je dolgotrajno, včasih tudi nehvaležno.
»Vse se ne posušijo. Ene počijo, ene zgnijejo, ene se uležijo. Ampak tiste, ki preživijo – to so najboljše,« pravi.
Buče so najprej rasle na njenem nekdanjem vrtu v Ložinah, kjer sta z Ivico, njenim življenjskim sopotnikom, več let obdelovala zemljo. Tam je bilo njuno kraljestvo – buče, zelje, koruza. Enkrat tudi tako velika glava zelja, da so jo fotografirali in kot posebnost objavili v medijih, pove Ivica, ko pokaže sliko.
Iz posušenih buč Sofija izdeluje prave drobne zaklade: sklede, posode, košare, figure živali in okrasne lučke. »Včasih jo odrežem zgoraj in spodaj, pa nastane taka posoda, da bi lahko iz soda pretakal vino ali žgane pijače, kot so to počeli naši starši. Tudi Ivica ve, kako se to naredi,« pojasni in pokaže skrbno obdelano bučo, ki bi ji lahko rekli kar unikatna naravna keramika.
Najbolj posebna pa je buča, ki je od zunaj navadna, od znotraj pa presenetljivo srebrnkasta – s tanko folijo, ki jo je oblikovala narava sama. »Takšne so redke. Ko najdem takšno, jo posebej hranim.«
Kamen sreče
Če so buče začetek zgodbe, so kamni novo poglavje. Sofija je nekega dne na Facebooku videla poslikane kamne iz tujine in si rekla: zakaj pa ne bi tudi jaz? Od takrat hodi na železniško postajo in išče posebne, gladke kamne. »Enkrat sem tam zaposlenemu rekla, da nič ne kradem (smeh)« .
»Ampak ne moreš kar vsakega pobrati. Mora biti tak, da mi nekaj pove,« razlaga, medtem ko odpre škatlo pisanih kamnov. Na njih nariše angele, živali, krajinske motive, otroške like, srčke, križce, celo humoristične prigode.
Še bolj kot ustvarjanje pa ljubi to, kar sledi: poslikane kamne deli po mestu. Kar tako, kot presenečenje.
»Na avtobusno postajo, pred trgovino, na klopco, na ograjico. Nekatere najdejo otroci, spet druge starejši,« pove v smehu. Pogosto se zgodi, da ji potem ljudje pišejo na Facebook, kako jih je kamenček osrečil. »Takrat sem srečna, kot da bi ga sama našla.«
Najbolj dragocen kamen je tisti, ki ga je našla povsem po naključju – na krožišču pri trgovini. Bil je moker in umazan, a ko ga je doma umila, je na njegovi površini zasijala popolna podoba križa.
»To je bil kamen sreče. Ga imam v škatlici, ne dam ga nikomur. To mi je Bog poslal,« ga pokaže.
Sofija ne zavrže ničesar. »Meni kar pride ideja. Včasih me Ivica gleda in pravi: kaj pa spet iščeš, kaj boš zdaj naredila? Ampak potem pa spet pomaga, čeprav malo godrnja. Takšni so moški.« se zasmeje.
Njeno stanovanje je pravzaprav galerija. Galerija, v kateri je vsak predmet živ, ima svojo pot, svojo zgodbo in svoj obraz.
Megapisanka, ki ji ni para
Posebno mesto v stanovanju zavzema velikanski pirh iz jajčnih lupin. Megapisanka je lani dosegla magično težo 100 kilogramov, sestavljena pa je – plast za plastjo, lupino za lupino – iz približno 16.000 jajčnih lupin. Nekaj dni pred letošnjo veliko nočjo je, kot pravi, simbol njenega potrpljenja tehtal že natanko 105 kilogramov. V enem letu je torej pridobil pet kilogramov, za kar je Sofija porabila lupine približno osemsto jajc.
»To je bilo toliko dela, da ne morete verjeti. Ampak ko delaš s srcem, niti ne gledaš na čas,« pravi.
Pirh je njen življenjski projekt – vsako leto ga nekoliko prenovi, popravi ali dodela, kot bi bil živ spomenik njenemu ustvarjalnemu življenju. Kot kaže, bo ostal v kleti: zaradi teže bi ga s prenašanjem le poškodovali, je prepričana.
Ko jo vprašamo, kdo je njen prvi kritik in pomočnik, odgovori brez oklevanja: Ivica.
»Včasih me nakrega, da sem ‘neumna’, kaj spet nekaj ustvarjam. Potem pa mi prinese, kar potrebujem, ali mi pomaga držati, ko lepim. Prav mi pride, da me malo prizemlji. Brez njega bi bilo marsikaj težje. Pa še lepo je, da se skupaj nasmejiva,« doda.
(mgć)
