fbpx
E-UTRIP
Sestra Mirjam svetih Jezusovih ran: »Človeško srce ni ustvarjeno za ta svet. Hrepenimo po Bogu.«
Aktualno Zanimivosti & Zabava

KARMELIČANKE: v samoti se posvečajo molitvi

Ko boš stopila v hišo, bo dolg hodnik in potem vstopiš skozi vrata v govorilnico. Na desni strani bodo rešetke, zaprte z lesom. Usedi se za mizo in počakaj, da bodo pripravljene. Potem bodo odprle lesena polkna in se boste pogovarjale. Taka navodila mi je dala prijateljica, ki je že bila pri njih. In točno tako je bilo. S cmokom v grlu sem vstopila v prostor. A se je napetost hitro zmanjšala, ko me je pozdravila sestra Mirjam. Obe sva rabili nekaj trenutkov, da se sprostiva, potem pa je pogovor lepo stekel.

Njeno polno redovno ime je sestra Mirjam svetih Jezusovih ran. Stara je 48 let in že 20 let živi pri karmeličankah v Mirni Peči. Osem sester živi v tem dolenjskem samostanu, stare so od 22 do 86 let.

»Sama sem Božji klic prvič začutila ob pripravah na sveto birmo. Želela sem zaključiti vsaj srednjo šolo, se kasneje odločila še za študij, ker pred tem še nisem vedela točno, kam naj se usmerim. Ob zaključevanju študija pa je prišel še en močan klic, poklicalo me je v karmel, saj sem začutila, da bom z molitvijo naredila več kot s čimerkoli drugim.« Karmeličanke so zaprt red, spadajo med kontemplativne redove, torej redove, ki se posvečajo le molitvi, za razliko od drugih redov, ki se posvečajo npr. skrbi za bolne, vzgoji, kjer učijo verouk, vodijo razne skupine in duhovne vaje. »Živimo odmaknjeno, da je manj zunanjih ovir in motenj, ki otežujejo stik z Bogom in molitev. Bog nas je poklical, da molimo za vse potrebe.«

»Čutim, da bom za otroke več naredila z molitvijo, kot če jih poučujem.«

Nekatere Božji klic začutijo zelo zgodaj, zaželeno pa je, da imajo zaključeno vsaj srednjo šolo. »Ko je dekle poklicano v tak način način življenja, stopi v stik z nami in se sprva z nami srečuje le z zunanje strani. Ko se odloči, da se nam bo pridružila, sledi obdobje, ki se imenuje postulat, stopnja postopnega vraščanja, ki traja vsaj eno leto ali dve. Če prepozna, da je to nekaj, kar je zanjo, sledi preobleka, kar pomeni, da prejme redovno obleko, a je njen pajčolan zaenkrat še bele barve (kasneje je črn, op. a.).« Na tej točki sestra običajno dobi novo ime, le redko obdržijo svoje krstno ime. S tem začnejo novo obdobje. »Sledi noviciat, ki traja dve leti in pomeni resno uvajanje v redovno življenje. V tem obdobju ima novinka vsak dan pouk, pod vodstvom učiteljice spoznava karmelsko duhovnost, evangeljske svete pokorščine, čistosti in uboštva, zgodovino itd. Ko prepozna, da je to življenje zanjo, da je srečna ob tem, izpove zaobljube.«

Noviciat je obdobje resnega uvajanja v redovno življenje in traja dve leti.

Ko se preselijo v samostan, zunanji svet zanje praktično ne obstaja več. Če ugotovijo, da to življenje ni zanje, sicer lahko odidejo. Znotraj samostana ima vsaka sestra svojo sobo (rečejo ji celica), imajo svoj vrt, znotraj ograjenega dvorišča pa tudi košček gozda, kar jim omogoča gibanje na svežem zraku. Območje samostana zapustijo le za obisk zdravnika in birokratske obveznosti, ki jih ni mogoče urediti na daljavo. V trgovino ne hodijo. Hrano in drugo, kar potrebujejo, jim prinesejo prijazni ljudje, večinoma domačini.

Stik s svojimi domačimi ohranjajo elektronsko in telefonsko, občasno pa pridejo tudi na obisk. »Sama sem sprejela, da so stiki z domačimi le na razdalji, preko mreže, kot zdaj z vami, to pač paše zraven. Pride trenutek, ko ti je hudo. A ko ozavestiš in osmisliš, vidiš več prednosti kot slabosti.« Družine potrebujejo več časa, da sprejmejo te okoliščine.

Morda se nam zdi, da je takšno življenje dolgočasno, a sestra Mirjam pravi, da jim dnevi zelo hitro minejo. »Središče dneva je jutranja sveta maša, saj se tam srečamo z živim Bogom, ki se za nas daruje.« Dan začnejo pred šesto uro zjutraj, sedemkrat v dnevu imajo krajšo ali daljšo molitev brevirja, dve uri premišljevanja v tišini, kar je posebnost njihovega reda, duhovno branje, skupno molitev rožnega venca, ob treh molijo rožni venec Božjega usmiljenja. Vmes pa imajo delovni čas, ki ga namenjajo kuhanju, delu v hiši in na vrtu, pečejo hostije, krasijo sveče. Po kosilu in večerji po eno uro namenijo razvedrilu oziroma rekreaciji kot imenujejo uro, ki je namenjena sproščenim pogovorom, ob tem se vsaka ukvarja s svojim ročnim delom. Ob desetih zvečer ležejo k počitku.

Kot pove sestra Mirjam, se ne počutijo izolirane od sveta, vse novice pridejo do njih – od medijev ali obiskovalcev. Se pa z novicami hitro nasičijo. Foto: MiM.

Sestre živijo kot družina, sestra Mirjam pa prizna, da je večkrat naporno, ker je toliko žensk na kupu. Tudi med njimi pride do nesoglasij, prepirov, a se potrudijo, da ne ostanejo v njih, da se pobotajo, si odpustijo.

»Po prošnjah za molitev vidimo v kakšnih stiskah so ljudje. Trenutno čutimo, kako težko je zaradi vojne v Ukrajini, kaj vse potegne to za sabo in kako težko je, če ni miru v srcih ljudi. Ljudje se z zaupanjem obračajo na nas s prošnjami za molitve in smo hvaležne za to.« Prošnje za molitve sprejemajo po navadni ali elektronski pošti, preko telefona ali osebno.

Trenutno smo v postnem času. Sestra Mirjam pove, da je ta čas zanje zelo poseben. »Je šola za nas, da vidimo, kako vsaka življenjska pot gre preko križa in trpljenja do vstajenja. Se ne konča pri križu, pa tudi ni brez križa.« Z radostjo se pripravljajo na veliko noč. »Velika noč je lepa. Za nas je poseben že veliki teden z vsemi obredi, cvetna nedelja, sveto tridnevje. V tem času imamo prilagojen dnevni red, nimamo razvedrila, več molimo, tudi ponoči se izmenjujemo na eno uro in molimo. Ti dnevi so res močni. Takrat opravljamo le nujna dela, npr. kuhanje, ves preostali čas namenimo molitvi. Na veliko noč po vstajenjski sveti maši pa imamo praznovanje ves dan, to je naš pogovorni dan.«

»Ljudem želim, da bi se odprli, da bi sprejeli to, kar nam Bog želi dati. Ko je Jezus vstal, s tem, ko je trpel in umrl za nas, nas je peljal v veselje, svobodo Božjih otrok, v to večno življenje, večno srečo, česar si z našimi zmožnostmi sploh ne moremo predstavljati. Želim si, da bi se temu odprli, da bi sprejeli to. Vedno znova me preseneti, kako je Jezusov prvi velikonočni dar, ko reče svojim učencem ´Mir vam bodi.´ Ker pride. Mi potrebujemo odpuščanje, da se odpremo Bogu. Želim si, da bi prepoznali to njegovo ljubezen po križu. Da bi objeli križ in Križanega. Želi nam dati svojo ljubezen. To je velika noč. Smrt in trpljenje nimata zadnje besede. Ustvarjeni smo za večno srečo. To je, kar nam želi dati Bog. Tega miru in ljubezni želim vsem.«

M.Z.L.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki