Delate tisto, kar ste si želeli delati že kot otrok? Maja Zbašnik iz Ribnice dela točno to, kar si je želela. Po gimnaziji se je vpisala na Pedagoško fakulteto, smer likovna pedagogika, kjer je diplomirala in postala profesorica likovne umetnosti. Svoje znanje in ljubezen do umetnosti sedaj prenaša učencem na Osnovni šoli Ob Rinži.
Barvanje pobarvank, izdelovanje kolažev in modnih kreacij je del otroštva marsikatere deklice in tudi dečka. A malokdo že tako zgodaj razmišlja, da bi umetnost lahko postala njegov poklic. »Kmalu sem ugotovila, da me zanima likovna umetnost in že v osnovni šoli sem imela željo nekoč postati učiteljica likovnega pouka. V prostem času sem vedno rada ustvarjala zase, za »svojo dušo« in priložnostna darilca za sorodnike.«
Majin talent so hitro opazili in nekoč ji je znanec predlagal, da nariše člane njegovega narodno-zabavnega ansambla kot karikature. »Ideja je bila bolj za zabavo, a je kmalu postala moja ljubiteljska dejavnost. Zadnje čase mi ob redni službi in navihanemu malčku bolj redko uspe, ampak še vedno kdaj pa kdaj najdem čas, da »nahranim« svojo dušo.«
Karikatura zahteva veliko risarskega znanja, to, da bo obraz izpadel smešen, je premalo. Umetnik se mora poglobiti v bistvo človeka. »Pri karikaturi je najbolj pomembno, da »ujamem« karakter osebe, to so v prvi vrsti seveda obrazne poteze, mimika obraza, vizualne značilnosti. V karikaturi pa se odraža tudi osebnostni značaj in druge lastnosti portretiranca ali hobiji, ki jih upodobim z ustreznimi rekviziti, elementi, predmeti ali napisi,« razloži Maja.
Na njene karikature so se ljudje v večini pozitivno odzvali, dodaja. »Redko kdo jo razume kot šalo »na njihov račun«. V tem obdobju ustvarjanja karikatur sem tudi sama izoblikovala svoj slog ustvarjanja in to je, da ne pretiravam. Res je, da ima vsaka oseba kakšno stvar ali lastnost, ki se jo da poudariti, ampak na lep način. Ne želim izpostavljati značilnosti, s katerimi ljudje morda niso zadovoljni v sebi ali imajo zaradi tega slab občutek. Želim ustvariti lep, estetski izdelek, ki bo imel za portretiranca velik pomen in ga bo z veseljem obesil na steno.«
Tekom procesa ustvarjanja karikature se večkrat vpraša, ali bo oseba zadovoljna na kakšen način bo upodobljena ali je morda že prekoračila mejo med poudarjanjem vrlin in odkrivanjem napak.
»Nikoli pa karikatur ne naredim tako, da bi bile v posmeh nekoga v negativnem smislu ali ga celo užalile. Večkrat se tudi zalotim, ko bi vse popravila, »poradirala« in začela risati od začetka ali pa že narisanemu še kaj dodala, dopolnila. Na koncu pa obvelja misel: Manj je več, pusti tako, kot je, da ne bo še slabše,« doda v smehu.
Kako se loti izdelave karikature?
Najprej dobro preuči fotografijo osebe, katere karikaturo bo narisala. Nato izbere format in predstavitev ter nariše skico s svinčnikom. Nadaljuje z navadnimi barvicami, z njimi senči in modelira obraz. »V zadnjem času pa rada v roke primem tudi akvarelne barvice, s katerimi naredim ozadje ali poudarim določene značilnosti. Če človeka osebno poznam je »dvorezen meč«, na eni strani je lažje narisati obraz in izpostaviti značilnosti, na drugi strani pa lahko večkrat pričakujem kritike, ki pa so po navadi tudi pozitivne in konstruktivne. Iz vsake kritike se seveda nekaj naučim. Tudi pri risanju je tako, vsaka risba je drugačna in vsaka nadaljnja bo boljša kot so doslej.«
Za izdelavo karikature porabi približno 10 do 12 ur, včasih še kakšno uro več, če se loti zahtevnejšega ozadja in detajlov. »V navadi mi je, da še vedno preveč kompliciram, namesto da bi poenostavila. Ampak s tem pa tudi izpopolnjujem svoj slog risanja,« se nasmeje Maja.
In doda, da res drži, kar pravijo, da vaja dela mojstra, če mojster dela vajo.