Kočevec Janez Osterman ima kljub mladosti za seboj izjemne poklicne izkušnje. Že med študijem je spoznal delo v tujini. Poklic in izobrazba mu omogočata, da ima danes pisarno kjerkoli po svetu. Osterman opravlja izjemno zanimivo službo, njegovo delo je neposredno povezano z nogometnimi velikani angleške Premier lige. Digitalno nomadstvo ima svoj čar in prednosti, vseeno pa bi se nekoč rad vrnil v Kočevje in tu ustalil.
Janez je osnovno šolo in gimnazijo obiskoval v Kočevju, nato pa študij nadaljeval na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Že med magistrskim študijem je okusil svet: kot študent programa Erasmus je pol leta preživel v Berlinu, ta ga je očaral in mu odprl nov pogled na svet.
»Življenje v velikem mestu mi je bilo izredno všeč – tempo, raznolikost, drugačen vsakdan. Tako zelo, da sem hotel ostati,« pove. Ker uradno podaljšanje izmenjave ni bilo mogoče, je zagnano iskal možnosti sam. Pisal je več kot 60 podjetjem, dokler ga ni poklicalo hčerinsko podjetje Mercedes-Benza, kjer je sprva opravljal prakso, nato pa tam pripravil še magistrsko nalogo. V Berlinu je tako preživel skoraj dve leti.
»To obdobje mi je dalo ogromno – ne le znanja, ampak tudi življenjskih izkušenj, samostojnosti, samozavesti,« pravi.
Nazaj v Slovenijo – a ne za dolgo
Po zaključku študija se je odločil za samostojno podjetniško pot in se vrnil v Slovenijo. »Vodenje s. p.-ja je pri nas precej bolj preprosto kot v Nemčiji. Hkrati sem si želel svobode – izbirati projekte in delati na daljavo,« razlaga.
Kmalu je na platformi Upwork, ki povezuje samostojne strokovnjake z naročniki po vsem svetu, prejel ponudbo angleškega podjetja s področja športne analitike. Povabilo je sprejel – in z istim podjetjem še danes redno sodeluje. A delo zanj ni zgolj delo.
Kaj pravzaprav počne?
Janez sodeluje z največjimi nogometnimi klubi iz angleške Premier lige, kjer z ekipo strokovnjakov analizira ogromne količine podatkov, zbranih med nogometnimi tekmami. Vsaka podaja, vsak gib, vsaka postavitev igralcev – vse se beleži in primerja s podatki iz preteklih sezon. Njegovo podjetje iz teh vzorcev gradi algoritme in konkretna priporočila, ki trenerjem pomagajo pri taktični pripravi.
»Na primer: analiziramo izvedbo kota – kakšna postavitev obrambnih igralcev daje največjo verjetnost, da se napad odbije? V kateri coni kazenskega prostora naj bo določen igralec, kako visoka in hitra naj bo podaja,« razlaga.
Skrbi predvsem za procesiranje podatkov, razvoj algoritmov in tehnični del projektov. Vizualizacije in predstavitve podatkov so delo preostalega dela ekipe. Kljub temu da ne sme razkriti imen klubov, pove, da gre za ekipe iz samega vrha angleškega nogometa.
Ljubezen do nogometa – od otroštva naprej
Janez se je z nogometom srečal že v otroštvu. In če bi mu pred desetimi leti kdo povedal, kaj bo počel – bi vedel, da bo popravljal sanjski poklic. »Nogomet sem igral trinajst let v Kočevju. To je moj šport številka ena. Tudi druge športe rad spremljam. Šport mi je bil vedno blizu,« zdaj ga spremlja še z druge perspektive, prek podatkov.
In prav to je tisto, kar ga ločuje od tipičnega analitika: razume igro tako iz računalniške strani kot tudi s strani igralca.
Programiranje s pogledom na ocean ali gore
Ena ključnih prednosti njegovega načina dela je lokacijska svoboda. Živi v Ljubljani, a pogosto potuje – na Kanarske otoke, v Lizbono, v mesta z razvitimi skupnostmi digitalnih nomadov.
»Rad grem tja, kjer živijo in delajo ljudje, ki razmišljajo podobno – ustvarjalno, odprto, fleksibilno. Lizbona, jug Španije, jugovzhodna Azija … povsod se ustvarjajo co-living prostori, kjer se dela in povezuje.«
Delo na daljavo nikakor ne pomeni dopusta in ni vedno tako lahkotno, kot se morda sliši.
»Zagotovo delam več kot osem ur na dan. Sam si razporejam čas, a odgovornost je večja. Tudi dosegljiv moraš biti skoraj ves čas. A meni to za zdaj ustreza.«
Starši so ga na njegovi poklicni, in še prej študentski, poti popolnoma podpirali. Takšna oblika dela pa je starejšim generacijam težko predstavljiva. »Stari starši si težko predstavljajo, kaj sploh delam. Računalnik, podatki, tekme, algoritmi … jim je vse to zelo tuje. A jih razumem – tudi zame bi bilo še nekaj let nazaj to skoraj nepredstavljivo,« se nasmehne.
V London, kjer je sedež podjetja, ne odhaja pogosto. Nadrejenega še ni videl v živo, čeprav je pri podjetju praktično od samega začetka. Sogovornik verjame, da bo delo na daljavo postalo standard, ne izjema. »Ljudje si tega zdaj že želijo. Ni več luksuz, je pričakovanje. In mesta bodo morala to razumeti – graditi infrastrukturo za ljudi, ki delajo od daleč. Predvsem v toplih krajih, kjer si ljudje želijo delati in živeti.«
Trenutno pa njegovemu življenjskemu stilu ustreza Ljubljana – mesto, ki se mu po izkušnji iz Berlina zdi ravno pravšnje. »Berlin je bil ogromen. Ljubljana pa je ravno prav – imaš naravo, imaš dogajanje, si blizu vsega.«
Se bo vrnil v Kočevje?
»Če bi me vprašali pred dvema letoma, bi rekel ne. Ampak zdaj, ko človek malo odraste, začneš ceniti stvari, kot so mir, narava, občutek doma. Ko bom imel družino, si predstavljam, da bi živel v Kočevju.«
