Jana Koteska, ki z družino živi v Ribnici, je oseba, ki navdihuje. Nekoč manekenka, danes navdušuje mlade nadobudne modele. Kot notranja oblikovalka je pravi naslov, če potrebujete navdih za lepši dom ali garderobo. Navdušila je tudi v šovu Zvezde plešejo. V Rokodelskem centru Ribnica vodi makrame delavnice. Inspiracija pa je predvsem zato, ker je uspela premagati raka dojk, in v zadnjih izdihljajih rožnatega oktobra je z nami delila svojo izkušnjo.
»Že med zdravljenjem sem na pogovoru pri psihologinji na Onkološkem inštitutu rekla, da bom pomagala drugim. Jaz sem se v tem že videla. Takrat me je kar ustavila in rekla: ‘Gospa, počakajte malo. Vi morate najprej pozdraviti sebe, nato boste pomagali drugim,’« s takšnimi besedami je Jano Kotesko soočila strokovnjakinja po tem, ko so ji pri 26 letih postavili diagnozo rak dojke.
Danes, dobro desetletje po teh besedah, s svojo izkušnjo pomaga drugim in je zdrava. Letošnji rožnati oktober je bil za mamico dveh malčkov ravno prav aktiven. Ob postavitvi diagnoze si je postavila tudi določene meje in prioritete. Vsak dan se trudi početi tisto, kar jo osrečuje, pa čeprav se sliši še tako klišejsko. A tako znajo živeti le ljudje, ki so v življenju že nekaj dali skozi.
»Jaz sem skoraj vedno dobro. Zase sem zdrava in se nikoli nisem počutila bolno. Pravim, da me je – ne vem, kako bi temu rekla – nekaj doletelo v tem življenju, da moram ta projekt dati čez. Morda tudi z namenom, da širim glas o tem, da to ni nekaj nemogočega, da ni smrtna obsodba in da se da kljub bolezni kvalitetno živeti lepo in polno življenje,« pove z nasmehom na obrazu.
Takoj po postavitvi diagnoze seveda ni bilo lahko; podrejo se ti načrti, ustaljeni red in zamajejo se cilji. »Jaz sem verjela v medicino, zdravnike in verjela, da bo tako, kot mora biti. In je bilo, brez komplikacij. V bistvu nisem želela vedeti za vse zaplete, ker sem si predstavljala srečen konec. Te sesuje, vendar si ne smeš dovoliti, da preveč. Potrebuješ moč za zdravljenje. Pomembna je opora družine, prijateljev, morda kakšne knjige,« našteva Jana in doda, da se na splet nikoli ni rada preveč zatekala. Seveda te tekom zdravljenja ujame tudi fizična šibkost, ki pa jo moraš s pomočjo spočite glave spraviti v red.
»Moji lasje so bili nekaj posebnega«
Janino zdravljenje je obsegalo kemoterapijo, operacijo, obsevanje in rekonstrukcijo. S pomočjo rekonstrukcije, ki jo je opravil pokojni plastični kirurg Franc Planinšek, se ni počutila nič manj ženstveno. »Dal je navodila onkološkim kirurgom, da naredijo takšen rez, kot si ga je želel. Napisal jih je na moj prsni koš, da bo imel manj dela in da bo videti lepo,« je iskrena sogovornica. S kirurgom se je poznala še iz časov modnih pist in dogodkov.
Bolezen je seveda posegla tudi v manekensko kariero, a bolj kot izguba prsi jo je zaznamovala izguba las. »Moji lasje so bili nekaj posebnega. Všeč so bili tudi naročnikom in zaradi tega sem dobivala ponudbe, če sem iskrena. Lasje so moč in dajali so mi moč, tega se pa niti ne zavedaš tako, dokler jih ne izgubiš. Potem pa se moraš ponovno prepričati, da tvoji lasje niso ti. Da te definira energija in tvoj žar,« nekoč so bili njen zaščitni znak ognjevito rdeči lasje, danes pa nagajivi, a urejeni kodri, ki jo naredijo še bolj mladostno, kljub izkušnji, ki jo je zaznamovala v času, ko bi morala biti brez večjih skrbi.
Verjetno se vsak, ki se sooči s kakršnokoli boleznijo, sprašuje: Zakaj in kako ravno jaz?
»Čez ta vprašanja zagotovo greš, vendar ne z namenom, da bi se smilila sama sebi. So trenutki, ki te potegnejo navzdol, niso pa prevladali. Moja babica iz Makedonije je žal umrla za rakom dojk, ko sem imela štiri leta, vendar takrat tam ni bilo možnosti kvalitetnega zdravljenja, bolezen pa je bila tabu« pove sogovornica in deli še eno izkušnjo, ki jo je močno zaznamovala.
»Leto pred diagnozo je mojo sestro doletela možganska kap. Takrat sem doživela zelo velik šok, mislila sem, da me bo konec. Vse svoje življenje sem takrat še kot študentka prilagajala temu, da sem z njo, da ji pomagam. Brala sem, da določeni stresni dogodki in psihična stanja lahko vplivajo na naše zdravje, kar premalo poudarjamo,« Jana razmišlja, da bi ta dogodek lahko vplival nanjo tako zelo, da bi ji povzročil določene posledice.
Danes sta obe s sestro dobro. »Jaz si želim, da bom srečna, zdrava in mirna. Vse delam v smeri, da to uresničim.« To je tisto najboljše, kar je simpatična sogovornica potegnila iz težkega obdobja svojega življenja. Danes se s težavami sooča z večjo mero lahkotnosti in jih uspešno preskakuje. Prizna pa, da jo vedno še najbolj pretresejo težave, ki so povezane z zdravjem. Tako še z večjim veseljem ustvarja makrameje, stilira in organizira svoj čas predvsem okoli ljudi, ki ji energijsko ustrezajo.