Letos mineva okroglih sto let od rojstva Mikija Mustra, klasika slovenskega stripa in animiranega filma. Pred desetimi leti se je z njim za naše uredništvo pogovarjal Marjan Žiberna – prav tisto leto, ko je Muster prejel Prešernovo nagrado. Stripovske zgodbe o lisjaku Zvitorepcu, volku Lakotniku in želvaku Trdonji danes berejo vnuki njegovih prvih občudovalcev. Stripi, ki jih je ustvaril do leta 1973, ko je kot svobodni umetnik za sedemnajst let odšel k Bavaria filmu v München, so kasneje izšli zbrani v knjigah.
Srednja in starejša generacija se dobro spomni tudi njegovih animiranih oglasnih spotov za televizijo – od prsate primadone, ki poje visoki C, do zajčkov cikcak, reklame za okna Jelovica in Viki kremo. V Nemčiji je po zamislih Guillerma Mordilla, francosko-argentinskega karikaturista in humorista, ustvaril serijo kratkih risanih filmov, ki so jih odkupile televizijske hiše v tridesetih državah. Muster pa ni bil le umetnik – bil je tudi pevec v orkestru in uspešen plavalec, ki je na veteranskih tekmovanjih osvajal medalje.
Diplomirali ste iz kiparstva, a se z njim niste ukvarjali. Kaj vas je zaneslo v strip?
Po vojni sem se vpisal na akademijo, kjer je bil prvi letnik skupen za slikarje in kiparje. Vendar si nikoli nisem želel risati stavb, ampak figure, ljudi. Vedno, kar pomnim, sem risal karikature – sošolce, profesorje … Mene risanje z ravnilom in ravne črte niso nikoli zanimale. Ko so profesorji ugotovili, da imam več smisla za obliko kot za barvo, so me usmerili v kiparstvo. Napravil pa sem le nekaj kipov svoje tedanje punce, ki je pozneje postala moja žena. Leta 1952, ko sem končal akademijo, sem se kot ilustrator in novinar zaposlil pri časopisu Slovenski poročevalec. Stripe pa sem risal že na akademiji, a nič ni bilo objavljeno, ker je bil v Sloveniji strip takrat tabu. To je bilo proameriško, to je bilo prepovedano … Potem se je takratni urednik Poleta odločil, da bo izdal tednik, v katerem bodo samo slovenski stripi. Povabili so me, da za zadnjo stran naredim otroški strip. To sem zagrabil z obema rokama, potem je pa šlo. Kolegi z akademije in profesorji so me spraševali, zakaj sem hodil na akademijo, če delam kič in stvari, ki nimajo z umetnostjo nobene zveze … V tistih časih tudi filma niso priznali za umetnost. Potem pa so priznali film za umetnost in na koncu tudi strip. No, zdaj sem za to dobil še Prešernovo nagrado …
Ko ste risali Zvitorepca, ste imeli različne težave, menda tudi z Rusi.
Ja, po enem letu izhajanja so ga prepovedali. Oblasti so to imele za amerikanizem, rekli so, da strip otroke odvrača od branja, saj gledajo le slikice … A so bralci moje junake tako posvojili, da so ga zahtevali nazaj, in po enem letu so ga res začeli spet objavljati. Kasneje, v 60. letih, ko je strip dobil čisto drugačno mesto, kot ga je imel prej, so me celo vabili po šolah, da sem podeljeval bralne značke. Učiteljice so povedale, da se ob branju stripov otroci lažje in hitreje naučijo brati. No, Zvitorepca in ostale sem potem, ko sem ga lahko spet risal, začel pošiljati v Afriko in na Divji zahod, pa v vesolje … Ko so šli v vesolje, sem Ruse narisal kot medvede – široko prepoznaven simbol Rusov je bil takrat medved – in so protestirali. Ampak sem stvar rešil tako, da sem kasneje narisal Američane kot opice, pa je bilo vse v redu. Medvedi so boljši kot opice …
Kako pa ste začeli ustvarjati animirane filme?
Že kot otrok sem sanjaril, da bi tudi jaz ustvarjal risane filme. Spominjam se, da sem imel kakšnih sedem let, ko smo šli z Dolenjske, kjer smo takrat živeli, v Ljubljano v kino. Predfilm je bila risanka – nekakšni hudički so kurili ogenj in skakali okoli njega. To mi je ostalo v večnem spominu. V tem času je bil v Sloveniji poznan le Disney. Mislim, da je bilo leta 1938, ko so v Ljubljani vrteli celovečerni film Sneguljčica in sedem škratov. Bil sem zastrupljen. Vsak košček papirja, vsi robovi zvezkov so bili porisani s škrati. Sanjal sem, da bom nekoč odšel v Ameriko k Disneyju, kjer bom lahko delal animirane filme, a po vojni, v času železne zavese, si tega nisem upal niti naglas povedati. Nekoč sem bil s folkloristi v Trstu in bi lahko pobegnil, a sem se zaradi punce vrnil domov. Že na akademiji sem se začel učiti, kako narediti animirani film. V Evropi takrat ni bilo ne literature ne studia. Vedel sem samo to, kar je bilo tu in tam objavljeno v časopisu, da moraš, recimo, narisati toliko in toliko slik, da se potem premika, pa sem leta in leta eksperimentiral. Ni bilo folij, ničesar ni bilo. Učil sem se več kot deset let. Potem sem naredil risani filmček za televizijo – 30-sekundno reklamo za ženske nogavice. Ko sem ga pokazal, so ga takoj kupili in začeli vrteti. Prvih nekaj let po nastanku televizije pri nas ni bilo govora o risanem filmu kot reklami. Reklamni filmi so bili samo reportaže iz tovarn in pogovori z direktorji. Potem pa sem začel dobivati naročila celo s Hrvaške in iz Srbije. Včasih so me naročniki samo poklicali, povedali, kaj bi radi, in mi vse prepustili – lastno reklamo so tudi oni prvič videli šele, ko so jo zavrteli na televiziji.
Kako to, da ste leta 1973 odšli v Nemčijo?
Vedno sem si želel delati risane filme za otroke, tu, v Sloveniji, pa sem vedno delal samo reklamne filme. Anonimno, nihče sploh ni vedel, kdo jih dela. Šel sem na Viba film in predlagal, da bi delal risane filme, pa ni bilo iz tega na koncu nič. Ni jih zares zanimalo. Takrat je Jugoslavija tudi uvedla progresivni davek na dohodke in ker sem veliko delal, bi lahko marca kar nehal, saj bi mi vse, kar bi še zaslužil, pobrali. Zato sem šel najprej malo povprašat na Dunaj, potem pa še v München. V Bavaria filmu sta že delala dva Hrvata, ki sta vedela, kaj in kako delam. Ko sem dobil dovoljenje za bivanje, sem naredil štiriminutni filmček, potem pa še enega in še enega. Nato so mi dali polovico serije, ki je imela 26 delov, a sem jih naredil več kot polovico. Njihove tri ekipe s po nekaj ljudmi, ki so delale drugo polovico, so z delom zaostajale …
Menda ste bili tako hitri, da so vas Nemci spraševali, ali imate doma, kjer ste delali, sužnje, ki delajo namesto vas …
Res niso mogli verjeti. Od doma sem bil navajen veliko delati, po 200 sličic na dan. To je bilo strašno naporno … Ampak v Nemčiji nisem imel nič z organizacijo – pri nas sem ogromno časa izgubil v dogovorih s podjetji, nabavo materiala, sinhronizacijo, pisanjem tekstov in še vsem drugim, zato sem moral risati ponoči. Tam pa sem lahko samo risal. Ko sem imel projekt, sem začel ob sedmih zjutraj in delal do polnoči, ene ure, dokler mi ni padel svinčnik iz rok. Nisem si privoščil cigaretnega odmora, ne kosila, jedel in pil sem, kar sem imel pri roki, si na hitro kaj spekel v kuhinjici, se malo pretegnil … Vedno sem imel film v celoti v glavi, še preden sem se ga spravil risati. Šel sem na sprehod, si vzel čas, da sem si naredil zgodbo, in ko sem začel delati, sem samo izboljšal kak detajl. Zato sem risal neposredno na folijo, ne najprej na papir, kar je zahtevalo več časa in seveda podaljševalo izdelavo … Sem pa v tem času, ko sem bil v Nemčiji, delal še vedno reklame za nekatera slovenska podjetja. Nisem hotel povsem pretrgati stika.
Odprtje pregledne razstave del Prešernovega nagrajenca Mikija Mustra, ki jo pripravljata Strip.art.nica Buch in Zavod Strip art.
Foto: Anže Malovrh/S
Kako pa je prišlo do sodelovanja z Mordillom?
Mordillo je risal kratke, enostranske stripovske zgodbice in je iskal nekoga, ki bi te zgodbice – bilo jih je kakšnih 300 – spremenil v animacije. Prišel je vprašat tudi na Bavario in bil sem edini, ki je po Mordillovem mnenju zadel njegov slog. Naredil sem 20-sekundni filmček in dobil od njega ekskluzivno pravico. Tako je začela nastajati serija Mordillo, skozi leta se jih je nabralo več kot 400.
Za klovne, ki zabavajo druge, pravijo, da so v svoji notranjosti resni, celo žalostni ljudje. Vaše risanke in stripi so brez izjeme duhoviti – kako pa ste se počutili vi, ko ste jih delali?
Kot sem rekel, bilo je naporno, ampak ne bi mogel delati po 15, 16 ur na dan stvari, ki mi ne bi bile všeč. Sam sem vase zaprt človek in ko sem bil v Nemčiji, sem bil najbolj srečen, da sem delal sam doma. Samo prvi film sem naredil v studiu in šlo mi je na živce, da je ves čas kdo hodil gledat, kako gre, in debatirat, imeli smo ne vem kakšne pavze … Zato sem vzel stvari domov, sedel in delal, dokler ni bilo končano. Ampak sam pri sebi sem se včasih, ko sem risal, tako smejal, da sploh nisem mogel biti utrujen. Nikoli nisem menil, da zares delam – to je bilo zame vedno hobi, užitek.