fbpx
E-UTRIP
Aktualno Dom Intervjuji Kočevje Novice Občina

INTERVJU: TIM OSMAK, svetovalec za romsko problematiko

Morda po krivici, pa vendarle, iz mnogih ust in izpod mnogih peres gre slišati in videti, da je za »ne-varnost« v Kočevju kriva skupina posameznikov, Romov, ki ustrahujejo, uničujejo, nadlegujejo, pretepajo, kradejo in vlamljajo vse, kar se jim zazdi, kjer se jim zazdi in komur se jim zazdi. In – roko na srce – mnogi občani lahko potrdimo, da smo pripadnike te etične manjšine vsaj nekajkrat na lastne oči »ujeli« (če ne celo na lastni koži občutili) pri katerem izmed naštetih dejanj. Pa vendar, ali so res za krizo varnosti v mestu krivi Romi? Kateri so glavni problemi, ki jih Občina obravnava kot romsko problematiko? K čemu stremi, v kaj in komu verjame?

O tem in še čem smo se pogovarjali s Timom Osmakom, svetovalcem za romsko problematiko na Občini Kočevje.

Tim, delo svetovalca za romsko problematiko na Občini Kočevje opravljate šele nekaj mesecev, od junija letos. Kaj vas je pritegnilo k temu delovnemu mestu?

Nekako sem že celo življenje vpleten v sobivanje z Romi, saj sem nenazadnje tudi njihov neposredni sosed. Tudi na mojih prejšnjih delovnih mestih sem bil vedno v stiku z njimi, tako da sem se potem na podlagi tega odločil, da bi lahko soustvarjal skupni dialog, s katerim bi potem naredili čim večji napredek na področju te problematike. Predenj sem v začetku junija nastopil z mojim delom mi je gospod Baković predstavil način dela in mi podal neke smernice, ki so mi danes v pomoč. Seveda sva govorila tudi o delu, ki je bilo opravljeno do mojega prihoda, saj Romi na občino prihajajo z raznimi vprašanji glede prejšnjih dogovorov, na katera morajo od nekoga dobiti odgovor. In to sem seveda jaz. Definitivno pa je moje delo bolj »terensko«, torej takšno, da jaz obiščem njih in ne oni mene oziroma Občino. Tudi sami se bolje počutijo v svojem domačem okolju kot v pisarni, veliko lažje mi zaupajo in enostavno bolj sproščeno komunicirajo z mano.

Kje sami vidite največji problem? Čemu želite nameniti največ pozornosti kar se tiče romske problematike?

Sam tukaj prepoznavam štiri področja, ki so najbolj kritična. Prvo področje je izobraževanje, torej predšolska in šolska vzgoja romskih prebivalcev, drugo so njihove bivanjske razmere, kriminaliteta in pa zaposlovanje. Glede predšolske in šolske vzgoje smo stalno v stiku s šolami in vrtci, s katerimi skušamo spodbujati idejo, da bi se čim več romskih otrok vključilo že v predšolsko vzgojo. Zakaj? Ker s tem pride do pravočasne socializacije in posledično lažjega nadaljevanja samega šolanja. Namreč, ko romski otrok prvič stopi v inštitucijo kot je osnovna šola, torej v prvi razred, ima po navadi zelo velike probleme. Vemo, da ima nemalo otrok ob vstopu v šolo zelo slabo znanje slovenskega jezika, sistem pa denimo že v drugem razredu zahteva učenje angleščine. Že iz tega razloga je zelo pomembno vključevanje Romov v predšolsko vzgojo. Tukaj je najbolj pomembno sodelovanje z inštitucijami, usmerjanje, obiskovanje romskih naselij in medsebojni dialog.

Kako pa mislite, da bi prisotnost romskih otrok v vrtcih sprejeli starši »ne-romskih« otrok? Vemo, da v osnovnih šolah prihaja tudi do pritožb staršev glede prisotnosti romskih otrok v razredu…

No, naj povem tako. Vrtec se je prijavil na razpis vključevanja romskih otrok v predšolsko vzgojo. To je bil, če se ne motim, 240-urni program, ki se je izvajal s pomočjo romskih pomočnic. Nimam sicer točne številke, koliko otrok ga je obiskovalo, vem pa, da se je iz dneva v dan število povečevalo in program je bil odlično sprejet. Tukaj naj povem, da se je vzgojni proces začel ločeno od ostalih, nato pa se jih je postopoma vključevalo v redni predšolski program. Pokazal se je izjemen napredek, ki se je seveda poznal tudi naprej v nadaljnjem šolanju. No, ta program vključevanja romskih otrok v predšolsko vzgojo so nameravali ukiniti, a smo skupaj s pomočjo poslanca g. Bakovića pritisnili na državo in na vrtce, da se bo ta sistem izvajal vsaj še eno leto. Na nedavnemu srečanju, ki ga je organiziral Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti smo se tudi pogovarjali o možnosti, da bi to bila stalna praksa in ne samo enoletni projekt. Kar pa se tiče osnovne šole menim, da bi morala biti ta obvezna za vse in da jo bi morali vsi nekako uspešno zaključiti. Tukaj bi raje izpostavil problem vključevanja romskih otrok v šole s prilagojenim programom oziroma v šole za otroke s posebnimi potrebami. Ti otroci nimajo nikakršnih posebnih potreb in zato niso upravičeno vključeni v takšno šolsko okolje. Bili so žal zgolj prepozno vključeni v šolski sistem in iz tega razloga prihaja do problemov. Namreč ko se z njimi ukvarjaš, vidiš da so izjemno dojemljivi, hitro učljivi in se hitro integrirajo. Seveda obstajajo izjeme, posamezniki, ki niso takšni in so problematični, a jih najdemo tako med Romi kot tudi ostalimi v družbi. Posploševanje v smislu, da so samo Romi krivi za ves nered in težave je nesmiselno.

Pravite, da je ena izmed glavnih stvari, s katerimi se želite ukvarjati tudi problematika bivanjskih razmer Romov…

Kar se tiče bivanjskih razmer Romov moramo vedeti, da le-te niso ravno primerne 21. stoletju, če se tako izrazim. Problemi so predvsem glede higiene oziroma higienskih navad. Pogosto slišimo, da »so si sami krivi, da so tam, kjer so«. Menim, da mogoče ni ravno tako. Nekateri res nimajo niti najmanjših možnosti, da bi si normalno uredili življenje. To so predvsem starejši, ki se že prej niso integrirali in so enostavno ostali v preteklosti. Ti Romi niti ne hodijo na Občino Kočevje ali na Center za socialno delo po denar, saj so zadovoljni z njihovim načinom življenja in s tem, kar imajo. Problem tukaj je bolj ta, da so tudi njihovi otroci in vnuki tako vzgojeni in ravno tukaj si želim narediti korak naprej. Želim si, da dosežemo dialog in začnemo skupaj urejati vse stvari, ki nas zadevajo. Občina k temu problemu pristopa tako, da se prijavlja na razne projekte in iz njih potem črpa denar, s katerim se urejajo romska naselja. Eden izmed primerov pomoči Občine je recimo nedavna ureditev dobave električne energije v romskem naselju na Trati. Občina je zagotovila električno omarico, na katero so se lahko priključile družine za odjem električne energije. A naj opozorim, da so morali sami plačati soglasje in da tudi sami plačujejo porabljeno električno energijo. V kolikor računi niso poravnani, je urejen daljinski odklop iz Ljubljane in šele, ko so obveznosti poravnane, se jim elektrika priključi nazaj. Na Občini smo glede tega striktni in menimo, da je prav, da se za osnovne potrebe zagotovi osnovna sredstva, vendar direktno porabo Romi potem plačujejo sami. Tako med Romi kot tudi drugimi prejemniki socialnih transferjev, imamo plačnike in neplačnike. Glede slednjih intenzivno sodelujemo tudi s Centrom za socialno delo in skupaj aktivno pristopamo k reševanju plačilnih nedisciplin. Moja vloga pri temu je bolj koordinatorska, sem nekakšen posrednik med Romi in CSD-jem, s čimer najbolje predstavim obema stranema, kakšna je situacija in kako se lahko pomaga. Na tem mestu definitivno ne mislim denarja v smislu gotovine, ki bi jo lahko vsak zapravil po svoje, pač pa se jim z njihovim soglasjem stroški poravnajo direktno od njihovih socialnih transferjev oz. pomoči. Menim, da je to dobra praksa za reševanje bivanjskih razmer v romskih naseljih.

Prebivalcem romskega naselja na Trati je Občina priskrbela elektro omarico, iz katere lahko Romi, seveda proti plačilu, črpajo električno energijo.

Kako pa se boste spopadli z reševanjem kriminala med Romi? Vemo namreč, da so problematične predvsem tiste mlajše generacije, celo osnovnošolci…

Kar se tiče kriminala, ga tako, kot vsi ostali občani, tudi jaz strogo obsojam in sem mnenja, da morajo biti povzročitelji kakršnikoli kaznivih dejanj ustrezno sankcionirani, ne glede na etično pripadnost oziroma poreklo, torej ne glede na to, ali je Rom ali ne. S problematiko kriminala se seveda aktivno ukvarjamo tudi na Občini, nedavno smo denimo vzpostavili video nadzor, predvsem na mestih, ki so bila izpostavljena kot tista z največ kriminala. Prav tako je začela delovati dodatna varnostna služba, mobilna enota dveh varnostnikov obiskuje te kritične točke in poizkušata preprečevati kazniva dejanja in vandalizem. Ogromno časa in energije porabim tudi za sestajanje oziroma aktivno sodelovanje s policijo in tožilstvom. Pravzaprav imamo na tedenski ravni tudi po štiri sestanke z njimi, kjer iščemo neke skupne cilje in strategije, kako umakniti kršitelje – še enkrat poudarjam, kršitelje, ne samo Rome – iz okolja. Tukaj bi rad poudaril, da je policija res pripravljena sodelovati z nami in se odziva na vsa naša povabila na sestanke in sodeluje na najvišji možni ravni. Povečali so se tudi inšpekcijski nadzori glede črnih gradenj, zapuščenih živali, onesnaževanje okolja in podobno, po celotni občini, ne samo pri Romih. Imeli smo tudi sestanek s predstavniki trgovin, kjer smo jim predstavili, kako naj seveda v prvi vrsti zavarujejo sami sebe, kako jim lahko pomaga policija in kakšno vlogo ima pri tem Občina. Slednja tukaj lahko predvsem prevzame vlogo koordiniranja sestankov in jim s primernimi sogovorniki pomaga, da bi skupaj čim hitreje in čim bolj zanesljivo dosegli cilj – večjo varnost in manj kriminala v mestu. Občina seveda nima nikakršnih pooblastil, da bi lahko po domače povedano »lovila« kriminalce. Poleg že omenjenih inštitucij smo se povezali tudi z ostalimi občinami iz Jugovzhodne Slovenije, ki imajo podobne probleme kot mi, torej vandalizem, kraje, tatvine in podobno. Še enkrat bi izpostavil, da gre za probleme nasploh in ne (zgolj) s strani romske skupnosti. Skratka, s skupnimi pogovori skušamo tudi na ta način doseči cilje, ki smo si jih zadali, to pa so v bistvu prav ta štiri področja, ki sem jih omenil, torej šolstvo, bivanjske razmere, kriminal in pa zaposlovanje.

Glede problematičnih osnovnošolcev oziroma mladih pa je tako, da so vez med mano in njimi njihovi starši. Namreč, ko jaz obiščem njihovo naselje, so mladoletniki večinoma v šolah, se pa tudi zgodi, da temu ni tako. Takrat se seveda pogovarjam tudi z njimi in opažam velik interes za vključevanje v družbo. Mislim, da moramo sami kot večinsko prebivalstvo narediti korak naprej, jih povabiti medse – seveda tiste, ki si to želijo oziroma so pripravljeni sodelovati in ne tiste, ki izkoriščajo sistem, izvajajo kriminal, nasilje, vandalizem in podobno.

Omenili ste tudi črne gradnje. Kako Občina preprečuje nastajanje novih in kako se spopada z že zgrajenimi romskimi objekti na nedovoljen način?

Tudi s tem se na Občini veliko ukvarjamo. Problem črnih gradenj je, da so to njihovi osnovni življenjski objekti in dejstvo je, da oni drugam pač ne morejo. Kot vemo, imamo po Ustavi vsi pravico do bivanja, zato osebe iz njenega osnovnega objekta ne moremo enostavno »odstraniti« razen v primeru, da najdemo neko nadomestno rešitev.

Ampak, imamo tudi primere, ko »ne-romi« ostanejo brez strehe nad glavo zaradi nekih minimalnih dolgov…

No, ampak ne zaradi Občine. Ta nima pravice nikogar izseliti, razen v objektih, ki so v njeni lasti. Mi se odzovemo na vsako prijavo občanov in jo posredujemo naprej na policijo ali pristojno inštitucijo. Tudi ko sam obiščem romska naselja in se pogovarjam s tamkajšnjimi prebivalci povem, da, ko bomo dobili prijavo, jo bom jaz primoran posredovati naprej. Oni so torej o poteku »postopka« obveščeni in vedo, da bom to, kar rečem, tudi redno in vestno storil. Seveda, zelo žalostno je slišati, da zaradi majhnih dolgov nekoga dobesedno »vržejo« iz stanovanja. Nedvomno si vsak, ki se znajde v neki finančni stiski, skuša najti način, ki mu bo pomagal iz denarnih težav. Jaz in verjetno še marsikdo bi si denimo lahko pomagal s starši, drugi pa žal ne in morajo iskati pomoč pri drugih inštitucijah. Kar pa se tiče Romov veste, da so povečini prejemniki socialnih transferjev in to je edini vir njihovega dohodka. Tukaj bi rad poudaril še to, da je Občina tudi že deložirala tiste, ki niso plačevali najemnin in drugih dogovorjenih obveznosti in so bili postavljeni na ulico. Spet govorim za celotno prebivalstvo – tako Rome kot za vse ostale občane. Torej, neplačnike se kaznuje, ne glede na to, kdo neplačnik je.

Vseeno pa ne moremo reči, da se Romov ne privilegira glede postavljanja bivališč »na črno«. To jim je kar nekako dovoljeno v smislu »saj nimajo druge možnosti«. Pa je to pošteno do tistih, ki so v podobni situaciji, pa niso Romi?

Romi so tam, kjer so danes, že več desetletij, če ne stoletij. Če pogledamo sama romska naselja vidimo, da so se oni sami distancirali in umaknili izven centra mesta, nekam na rob, stran od »nas«. Torej, že takrat ni bilo nikakršnega dialoga med večinskim prebivalstvom in Romi, kar je velik problem tudi danes. Že pri vzgoji otrok je denimo problem, ko starš reče: »Če ne boš priden, te bo ciganka odnesla«. Tako ustvarjamo distanco že pri majhnih otrocih, ki skozi leta seveda ostaja. Šele, ko bomo mi te meje zabrisali, bomo lažje živeli. Tudi to je res, da imajo oni drugačen način življenja, nanj so navajeni in tako pač živijo. Torej, na temu področju – izven centra mesta – so se naselili in tam so še danes. Zgrajene imajo neke pomožne objekte, saj si s socialnimi prejemki neke bolj dostojne hiše ne morejo zgraditi. Res je, da so ti objekti zgrajeni ilegalno, a menim, da moramo k tej zadevi pristopiti na bolj human način, kot je enostavno postaviti jih na ulico. No, seveda ne tako, da jim gradimo hiše in podobno, pač pa jim nekako poskušamo zagotoviti tisto osnovno infrastrukturo za normalne življenjske pogoje, na njih pa je, ali bodo to izkoristili in si svoje bivalno okolje ustvarili na višji ravni, kot je sedaj.

Kriminal v našem mestu je pritegnil veliko pozornosti, večina pa pravi, da so zanj krivi predvsem Romi oziroma skupina okoli dvajsetih Romov. Kakšno je vaše mnenje o teh »očitkih«?

To so seveda neuradni podatki in med tistimi najbolj problematičnimi kršitelji so definitivno tudi »ne-romi« oziroma pripadniki najrazličnejših narodnosti. Ni prav, da govorimo zgolj o Romih kot glavnih krivcih. Po naših podatkih lahko rečem, da gre večinoma za ene in iste kršitelje – tako med Romskimi kot »ne-romskimi« povzročitelji kaznivih dejanj, zato posploševanje na celotno Romsko populacijo ni smiselno. Mene denimo ljudje pogosto vprašajo, kako si sploh upam v romsko naselje sam, brez spremstva in moram reči, da brez problema. Pustim lahko odklenjen avto z mnogimi stvarmi v njem, pa še nikoli nisem bil deležen kraje ali kakršnih koli groženj. Morate pa vedeti, da je njihova komunikacija pač bolj »glasna«, definitivno pogosto tudi zelo neprimerna, s kletvicami in mogoče ne najbolj prijaznimi besedami, vendar je to njihov način nekakšnega pridobivanja samozavesti. Kar se mene tiče, nimam nobenega strahu hoditi po Kočevju, ni me strah, da bi se meni ali moji družini karkoli zgodilo. Še enkrat naj povem, da sam ne vem, kdo so posamezniki, ki izvajajo kriminalna dejanja v mestu, saj preiskovanje kaznivih dejanj ni moje delo. Za to so pristojne druge inštitucije, ki morajo poskrbeti za primerne sankcije, narediti red in (ponovno) pridobiti zaupanje meščanov.

Pri kateri inštituciji pa mislite, da se zatakne? Je to morda policija, sodstvo, tožilstvo?

Najprej se zatakne pri nas samih. Mi moramo sami poskrbeti za lastno varnost, se tudi izpostaviti na dogodkih, kot je bil denimo protest proti nasilju na ploščadi in prekrške prijavljati policiji, saj ta brez prijave seveda ne more ukrepati. Mislim, da policisti v Kočevju korektno opravljajo svoje delo, sploh v zadnjem času, ko imajo na voljo okrepitve iz drugih delov Slovenije. Tudi tožilstvo ima po njihovih besedah ničelno toleranco do kršiteljev, sodstvo pa kot samostojni organ odloča kot pač odloča, definitivno po zakonu. Skratka, mislim da ni pošteno, da smo občani najprej okrivili policijo, s katero smo takoj vzpostavili dialog in hitro ugotovili, da oni svoje delo v zadnjem času dobro opravljajo .

V čem pa vidite glavni vzrok pri problematiki zaposlovanja? Menite, da je »krivda« bolj na strani Romov ali bolj na strani delodajalcev oziroma »ne-romov«?

Glavni problem je definitivno nekvalificiran kader z nizko izobrazbo oziroma sploh brez izobrazbe, kakršnega pa delodajalci povečini ne iščejo. Po eni strani se nekateri sami niti nočejo zaposliti, saj bi se jim s tem kazni oz. drugi neplačani dolgovi avtomatično trgali od plače in po drugi strani imamo delodajalce, ki pa bi potrebovali tudi takšen kader, pa Romov enostavno nočejo zaposliti. In spet imamo nov problem, ko se Romi želijo zaposliti, a s tem, ko jih delodajalci nočejo zaposliti – v večini primerov spet stereotipno, in sicer zaradi strahu, da bodo imeli z njimi težave. Kaj se posledično zgodi? Rom s takšnimi negativnimi izkušnjami bo tudi svojim otrokom odsvetoval oziroma jih odvrnil od iskanja službe, češ, »saj te tako in tako ne bodo zaposlili«. Tukaj je potrebno obvezno narediti spremembe v smeri, da se tiste, ki hočejo delati, pomaga najti zaposlitev. Seveda bi bilo več kot zaželeno, da tukaj korak naprej naredi država, pa ne samo glede romskih iskalcev zaposlitve, pač pa tudi ostalih nekvalificiranih prebivalcev z nizko izobrazbo. Tukaj mislim predvsem na neko stimulacijo podjetij, kot je denimo za zaposlitev invalidov, ki bi morda olajšala zaposlovanje tudi teh ljudi. Mislim, da je ogromno področij, kjer bi se lahko zaposlilo nizko izobražene, definitivno niso to samo komunalna podjetja.

V začetku oktobra je potekalo tudi srečanje, ki ga je Urad Vlade RS za narodnosti poimenoval »Skupaj smo uspešnejši: Aktualni izzivi sobivanja med romskim in večinskim prebivalstvom v občini Kočevje.« Glede na to, da je bilo srečanje zaprto za javnost me zanima, kaj je bila glavna tema razprave oziroma s kakšnim namenom je bila organizirana?

Zaradi vseh teh dogodkov, ki so se v zadnjem času zgodili v Kočevju, se je tudi Urad za narodnosti odločil, da pride nasproti občini Kočevje in vsem drugim občinam, ki imajo podobne probleme. Zato so sklicali nekakšno moderirano srečanje in na istem kraju ob istem času iz lokalnega okolja zbrali tiste ljudi, ki se dejansko ukvarjajo z Romi. Za isto mizo so se tako skozi moderirane pogovore in delavnice podajala mnenja vsakega prisotnega organa oziroma inštitucije, iz katerih so bili potem na koncu sprejeti nekakšni sklepi, ki bodo posredovani naprej, višjim pristojnostim. Veliko povabljenih se je odzvalo vabilu, denimo župan Vladimir Prebilič, romski svetnik, predstavnik civilne iniciative STOP nasilju v Kočevju, Generalna policijska uprava, predstavnica Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, Center za socialno delo, predstavniki osnovnih šol in predstavniki vrtcev, predstavniki Ljudske univerze in Zavoda za zaposlovanje in še bi lahko našteval. Če torej strnem dogajanje lahko rečem, da je največ poudarka bilo na iskanju rešitev, kako stopiti v medsebojni kontakt in prisluhniti Romom, seveda tistim, ki želijo narediti korak naprej in se vključiti v družbo, posebej kar se tiče izobraževanja oziroma samega vključevanja Romov v šolski sistem.

Kaj pa težave z Romi s strani zaposlenih v šoli? Smo tudi že slišali (in kot osnovnošolci tudi videli), da je zaposlene – učitelje in druge delavce – nekako strah »ugovarjati« romskim otrokom…

No, lahko povem, da moja partnerka tudi dela v šolstvu in je morala v okviru obvezne prakse opravljati tudi delo z Romi. Poučuje na osnovni šoli, ki jo seveda obiskujejo tudi Romi in pravi, da večjih težav z njimi nima. Zdaj, kakšni so drugi primeri sam ne vem in nimam takšnih informacij, vem pa, da je bil nedavno predlagan zelo dober predlog, da bi se dejansko s strani pristojnega ministrstva sistematiziralo mesto romskega pomočnika, koordinatorja, ki bi bil pač deloval na področjih, kjer imamo tudi romske učence. Do sedaj je to delo opravljal nekdo, ki je bil v šoli zaposlen preko javnih del, ki so seveda časovno zelo omejena, kar je velik problem. Izkazalo se je, da je tovrstno delo zelo zaželeno in pozitivno učinkuje na sistem, a to mora urediti država in ne šola ali Občina oziroma jaz kot tisti, ki se ukvarja z romsko problematiko. S šolo sicer kot nek povezovalni člen med starši in zaposlenimi ogromno sodelujem in vem, da problemi so, o kakšnih resnejših, večjih problemih pa nisem bil obveščen. Dogovorili smo se tudi za koordinirane sestanke s predstavniki šol, kjer bi nekako raziskali in izmenjali primere dobrih praks, kar bi bilo šolam pri delu z Romi definitivno tudi v pomoč.

Osnovna šola Zbora odposlancev Kočevje.

Kaj bi si vi kot svetovalec za romsko problematiko najprej želeli doseči? Kaj je tisto prvo, najbolj nujno, da bomo dosegli boljše stanje, boljše sobivanje?

Če se spet vrnem na tiste štiri točke, katerim dam največji poudarek pri svojem delu, bi definitivno izpostavil idejo, o kateri se že pogovarjamo, in sicer, da bi se otroci pred odhodom v šolo obvezno morali vključiti v vsaj dvoletno predšolsko vzgojo. Ampak ne samo romskih otrok, pač pa vseh otrok. S tem bi vsi otroci dobili neko zgodnjo socializacijo, stimulativno okolje, ki je pomembno za nadaljnje šolanje. Kar se tiče bivanjskih razmer, se bo Občina še naprej vključevala v evropske projekte in poizkušala pridobiti namenska sredstva za osnovno komunalno opremljanje romskih naselij. Gre za to, da jim omogočimo neke osnovne pogoje, torej vodo in elektriko – pravim omogočimo dostop, ne financiramo uporabe! Glede vandalizma in kriminala bomo še naprej sodelovali s pristojnimi inštitucijami v smeri zmanjšanja kaznivih dejanj, da bo Kočevje ponovno varno mesto. Naslednji cilj je tudi zaposlovanje čim večjega števila Romov in tudi drugih prebivalcev z nizko izobrazbo, kjer nam mora – kot pravzaprav na tudi ostalih področjih – v veliki meri pomagati tudi država.

N.Š.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki