E-UTRIP
Featured

INTERVJU: Ga. Koren: “Po treh letih še vedno boli, ker ni zadoščeno pravici.”

Foto: Slovenskenovice.si.

Ga. Koren, mineva 3 leta, odkar se je zgodila huda prometna nesreča, v kateri ste izgubili svojo hčer Anjo. Izguba otroka je zagotovo ena najhujših stvari, ki starša spremlja do konca življenja. Zanima nas, kako se s to izkušnjo soočate danes, kaj je tisto, kar vas najbolj obremenjuje?

Najbolj me teži, boli to, da toliko časa traja, da se zadeve na sodišču uredijo, saj še danes niso rešene. Povzročitelj prometne nesreče je danes na svobodi, govori se, da se okrog vozi z avtomobilom in zdi se, da živi popolnoma brezskrbno. Občutek nepravičnosti zelo boli in težko se ga je znebiti.

Ali ste po nesreči imeli s povzročiteljem kakšen kontakt? Se vam je morda opravičil oziroma vam izrekel sožalje?

Ne, nikoli. Po prometni nesreči smo na sodišču imeli soočenje. Rok, ki je povzročil prometno nesrečo, mi ni rekel niti besede. Želim si, da bi mi rekel vsaj kakšno, a nič. Še razburjal se je name. Od takrat naprej ga nisem nikoli videla, z mano je prekinil vsakršne stike.

Torej nimate nikakršnega stika z njim in tudi ne veste, kako se on sooča s situacijo?

Ne, z njim nimam stikov, tudi on jih več kot očitno ne želi imeti. Krožijo govorice, da si je za tem dogodkom takoj poiskal punco. Ne morem trditi kaj je res, ker ga sama nisem videla, vendar lahko temu le verjamem.

Kakšna bi bila po vašem mnenju zadostna kazen za povzročitelja takšne hude nesreče?

O tem sem razmišljala večkrat. Nočem biti zlobna, ker nisem takšna, ampak ko doživiš takšno izkušnjo, ti po glavi rojijo misli, da bi si človek za takšno dejanje zaslužil dosmrtno zaporno kazen. Ko pa prideš malo k sebi in razmišljaš nekoliko bolj človeško, pa sem pomislila na to, da če bi mi izrekel sožalje ali z mano spregovoril kakšno besedo v opravičilo, karkoli podobnega, mislim, da danes o tem ne bi govorila z vami. Zavedam se, da Anje ne bo nazaj, ampak ko se nekdo usede pijan in pod vplivom prepovedanih substanc za volan, pa to naredi malomarno, zato se mi zdi pravično, da dobi zadostno kazen.

Torej, v kolikor bi povzročitelj stopil pred vas in vam iskreno izrekel sožalje, bi v tem primeru občutili zadoščenje?

Ja, če bi to naredil prej. S tem ne mislim takoj po nesreči, vem, da je tudi on zaradi nesreče utrpel poškodbe, ki so terjale operacije, ampak, da bi mi sožalje oziroma opravičilo izrekel vsaj nekaj mesecev po dogodku, morda predlani ali tudi lani. V tem primeru bi bilo zagotovo veliko lažje. Sedaj, po treh letih, pa je za to prepozno, zadoščenja ne bi več občutila. Kar je naredil, je naredil in tega ne more več popraviti.

Verjamemo, da so takšni dogodki psihično zelo obremenjujoči. Ali vam je kdo nudil čustveno pomoč, da ste uspeli lažje prebroditi to izkušnjo?

Družinski člani, mama, sestra, sin in partner. Poiskala pa sem tudi strokovno pomoč, in sicer psihiatra, ki ga obiskujem še danes. O takšnih težkih dogodkih se na začetku ne moreš niti pogovarjati. Sprva sem le ležala v postelji. Lahko bi pristala v psihiatrični bolnici, ampak sestra ni dovolila. Na srečo sem se kolikor toliko pobrala in včasih se sprašujem, od kod mi vsa ta moč, da sem še na nogah, da se kdaj še zasmejim. Mislim, da mi moč daje angelček, ki bdi nad mano. Anja mi je bila hčerka in prijateljica, zelo sva bili povezani in tudi s sinom imam takšen odnos. Dobri in lepi odnosi so resnično zelo pomembni. Ni lepšega, kot to.

Anja in Patricija. Foto: Slovenske novice.si

Kako pa se s situacijo spopadate danes?

Anja je umrla 23. aprila 2017, na dan pogreba, 29. aprila, pa sem v nesreči izgubila še strica. V nesreči je bila soudeležena tudi moja mama in dve teti, ki so pristale v bolnišnici. To je povzročilo dodatno bolečino, zaradi česar sem se s situacijo soočala še težje, kot bi se sicer. Danes svoje dneve, skupaj s partnerjem, preživljam v hiški v Šentilju, ki je obkrožena z naravo in tu občutim mir in sprostitev. Okoli mene živijo ljudje, ki so izredno dobrosrčni, mi pomagajo in so mi v podporo, prav tako pa mi ob strani neprestano stoji tudi moja mama. Prejšnje leto sem žal izgubila službo, vendar razumljivo, saj sem bila po nesreči velikokrat bolniško odsotna. Vendar pa je način, s katerim je prišlo do tega, bil popolnoma neprimeren, zaradi česar smo zadevo obravnavali tudi na sodišču. Razlog za odpove je namreč tičal v bolniškem listu, ki ga v službi niso prejeli, a smo kasneje uredili, bila pa je napaka predvsem na strani psihiatra, ki bolniškega lista ni posredoval pravočasno, zaradi česar se je tudi opravičil, a žal ni nič pomagalo.

Kar me preganja še danes je misel na to, kaj vse je z mojo Anjo delal v času pred nesrečo. Slišala sem, da je v gostilni prišlo tudi do pretepa, kar je videl marsikdo, zato temu verjamem, kaj pa se je dogajalo doma, pa ne morem trditi. Opažala sem, da je nekaj narobe, vendar mi ni hotela povedati, domnevam, da je bila pod pritiskom. Pred mano se je obnašala kot da ni nič, ampak starš dobro pozna svojega otroka in ve, kdaj je kaj narobe. Želela sem ji pomagati. Zdaj žal ne vem, kaj je bilo, ne more mi povedati, on pa gre lahko naprej kot, da ni bilo nič.

Spomladanski in poletni čas je ko se na cestah pogosteje dogajajo prometne nesreče. Ali bi javnosti želeli kaj sporočiti?

Želim si, da se nikomur več ne bi zgodilo to, kar se je nam, saj je vse to možno preprečiti. Prvo kot prvo, za volan ne sedite pod vplivom alkohola ali drog. Na cestah vozite strpno, obzirno, brez telefonov in podobno. Predvsem pa vozite zmerno in po predpisih. Rok je namreč na območju, kjer velja omejitev hitrosti 50 km/h, vozil kar 130 km/h in vidimo, kam je pripeljalo to dejanje. Že ena sekunda lahko popolnoma spremeni življenje! Ni vredno, res! Če bi vozil po predpisih, sklepam, da nesreča ne bi bila tako huda, a to so le domneve.

Poravnava.si

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki