Ko Gašper Jarni govori o svojih začetkih, se ne vrača k velikim zgodbam, ampak k zelo konkretnim stvarem: šolski knjižnici, gledališkemu krožku in vožnjam v Ljubljano na vikend tečaje. Iz Kočevja, kjer gledališče ni bilo vsakodnevna danost, si je pot do AGRFT utrl z vztrajnim delom, še preden je sploh opravil sprejemne izpite.
Danes je uveljavljen igralec z izkušnjami v gledališču, filmu, televiziji in sinhronizaciji, hkrati pa aktiven mentor mladim. V intervjuju govori o tem, kako se pripravlja na vloge, zakaj ga zanimajo tudi ljubiteljske skupine in kako gleda na igralski poklic brez olepševanja.
Pogosto vrhunske športnike sprašujejo, kaj so kot otroci jedli, da so postali to, kar so. Mene pa zanima nekaj drugega: kaj ste vi brali, kam ste hodili, kaj vas je oblikovalo – saj ste oba z bratom močno povezana z umetnostjo.
Kaj smo brali? Jaz sem bral vse mogoče. Spomnim se, da je bilo v osnovni šoli, tam proti koncu, v šolski knjižnici že tako, da skoraj ni bilo več knjige, ki je ne bi prijel v roke. Bil sem izjemno radoveden, vse, kar se je dalo prebrati, sem tudi prebral.
Kar zadeva vzgojo, sva imela z bratom veliko svobode. Starši naju nikoli niso pritiskali v smislu: »Ti se drži knjig, da boš šel na ekonomijo,« ali kaj podobnega. Ne, pustili so nama, da sva počela to, kar sva želela. In to je bila očitno umetnost – pri bratu glasba, pri meni gledališče.
Ste tudi z družino obiskovali kulturne prireditve ali je bila ta pot predvsem vaša osebna odločitev?
To je bila čisto moja odločitev. Zelo hitro se je pojavila, dozorela pa nekoliko kasneje. Že nekje sredi osnovne šole sem začutil, da je to tisto, kar želim delati.
Zunaj šolskega programa nismo ravno veliko hodili na kulturne dogodke. Kar je bilo, je bilo večinoma v sklopu šole. Glasba pa je bila prisotna bolj. Recimo, za odličen uspeh v sedmem razredu sem od mame dobil darilo – koncert skupine Guns N’ Roses. Šla sva skupaj. Tako da je bila glasba morda še celo bolj prisotna kot gledališče.
Takrat tudi na Kočevskem ni bilo toliko ponudbe, kot je danes. Večinoma je šlo za šolske dejavnosti.
Kako pa je bilo z gledališkimi krožki in prvimi nastopi?
To pa praktično od samega začetka. Ne vem natančno, ali je šlo že za četrti razred ali nekoliko kasneje, a spomnim se, da smo morali iz kartonskih škatel izdelati robota in potem še odigrati cel prizor.
Takrat sem že prevzemal vse like, imel sem nekakšen monodramski nastop. Očitno je bilo to nekaj, kar je bilo zelo močno v meni že od začetka.
Kako ste staršem predstavili željo, da bi šli na AGRFT? To vendarle ni najbolj klasična ali varna izbira.
Tako kot sem rekel: željo sem izrazil in starša me pri tem nista niti zavirala niti ignorirala – bila sta podporna. Pravzaprav aktivno podporna.
Že v srednji šoli sem začel obiskovati zasebne gledališke šole oziroma tečaje. Takrat je v Ljubljani deloval GILŠ: gledališka, glasbena in lutkovna šola. To so bili vikend programi – petek, sobota in nedelja.
Vozil sem se v Ljubljano in se s tem ukvarjal že pred akademijo. Obiskoval sem tudi poletne gledališke šole, tako da je bilo teh izkušenj že precej.
O sprejemnih izpitih na AGRFT kroži veliko zgodb. Je res, da kandidat dobi zelo nenavadne naloge, na primer da igra drevo ali kaj podobnega?
Ne, to niso miti. Takšne naloge dejansko obstajajo. Spomnim se ene improvizacije na sprejemnih izpitih: moral sem uprizoriti cvetlico v mestnem parku, ki je bila tik ob kemični tovarni z zelo neprijetnimi vonjavami.
Kot cvetlica sem se moral boriti proti tem vonjavam. Nato je priletela čebelica in srkala nektar iz mene. Potem je prišla deklica, ki je to cvetlico utrgala. Naloga se je ves čas spreminjala in moral sem sproti reagirati.
Takšne naloge so namenjene temu, da preizkusijo tvoje meje – ali boš rekel: »Tega ne morem, tega ne znam,« ali pa boš šel naprej. Zelo intenzivno je bilo, precej pestro.
Danes ste tudi mentor mladim in pedagoško aktivni. Veliko je talentiranih otrok in mladostnikov, ki se ukvarjajo z gledališčem, a ne pridejo skozi sito AGRFT. Kako vi gledate na to?
Veliko je takih, bom rekel, zvedavih. Morda talent ni vedno prava beseda – nekaj ga mora biti, seveda – a zelo pomembna je tudi želja, da se nečesa naučiš, da nekaj poskusiš.
Marsikdo se na tej poti ustavi. In to je povsem v redu. Včasih je celo lepše, da gledališka dejavnost ostane kot ljubiteljska dejavnost, nekaj za dušo.
Dolga leta sem deloval tudi kot selektor ljubiteljskih gledaliških skupin in otroških skupin. Pogosto sem opazil, da imajo ljubiteljski gledališčniki več žara kot mi, profesionalci, ki se s tem ukvarjamo vsak dan. Poklic namreč prinese tudi rutino, včasih tudi utrujenost.
Se strinjate, da ni nič narobe, če se nekdo na koncu ne odloči za profesionalno pot?
Absolutno. Nič ni narobe s tem. Nekateri gredo po tej poti, drugi ne. To je življenje.
Poklic igralca nima klasičnega delovnega časa, nima jasne pokojninske perspektive. Tudi to je treba mladim povedati. To ni lahek kruh.
Opažam tudi, da je danes mladim zelo pomemben prosti čas. Ko pridejo v ljubiteljske skupine in vidijo, koliko odrekanja, discipline in časa je potrebnega, da nastane ena sama predstava, marsikdo ugotovi, da tega ni pripravljen žrtvovati. In to je legitimno.
Zato so ljubiteljske skupine tudi nekakšen filter – da mladi sploh vidijo, kaj to pomeni.
Kako pa danes sami pristopate k vlogam? Kako poteka priprava?
Najprej bi rekel, da vloge ne dojemam kot neko transcendentalno izkušnjo, da postaneš nekdo drug. Gre predvsem za natančno analizo lika: kdo je ta dramska oseba, v kakšnih situacijah se znajde.
Potem pa sebe postaviš v čim bolj podobne, natančno analizirane situacije. Ne gre toliko za čustveno ali duhovno izčrpavanje, ampak za razumevanje in analizo. To je bistvo priprave.
Ste kdaj igrali lik, ki vam je bil zelo podoben?
Morda celo prepogosto. Umetniški vodje in režiserji pogosto zasedajo tipsko. Že v izhodišču izberejo igralca za vlogo, za katero se jim zdi, da mu je pisana na kožo.
Sam si želim več vlog, ki mi niso pisane na kožo, kjer bi lahko pokazal večji razpon.
Imate kakšen poseben ritual ali navado, preden stopite na oder ali pred kamero?
Niti ne, pravzaprav. Morda pred kakšno premiero, ker je takrat nervoza seveda večja, trema pa res izrazita. Takrat naredim kakšne dihalne vaje, malo govornih vaj, da razmigam govorni aparat. Globoko vdihnem in si pogosto rečem: »Ni nobene panike. Kaj pa je ena ta vloga v primerjavi z vsem, kar bom še odigral, in v primerjavi s tem, kar se mi je že zgodilo v življenju.«
Zavestno si rečem, da to ni nobena drama – gremo, pripravljeni smo, in akcija. Nima smisla preveč filozofirati ali se zaplesti v dvome. Navsezadnje gledalci praviloma sploh ne vedo, če gre kaj narobe.
Res je – pogosto tega niti ne opazimo.
Točno tako. Razen če gre res za kaj zelo hudega, gledalci tega običajno ne zaznajo. Zelo redko se zgodi, da je napaka tako očitna, da jo občinstvo prepozna.
Vaš opus je zelo širok – gledališče, film, televizija. Mlajše generacije vas bodo morda najbolj poznale iz določenih projektov, kot je Gospod profesor. Kakšno je bilo s sodelovanjem z Ribničanom Juretom Henigmanom?
Z Juretom žal nisva veliko sodelovala. Jaz sem že zaključil akademijo, ko je nekaj let za tem na akademijo prišel Henigman. Ko sem jaz prišel v Mestno gledališče, je on odšel v Dramo.
Tako da v gledaliških predstavah nisva veliko sodelovala. Se pa zelo spoštujeva kot kolega. Veliko sva se pogovarjala o predstavi Kralj Lear. Oba sva namreč v različnih obdobjih igrala v tej predstavi.
Omenili ste Kralja Leara – za to vlogo ste prejeli tudi nagrado, kajne?
Da, prejel sem študentsko Severjevo nagrado. Poleg tega pa še Zlatolasko– to so akademijske interne nagrade.
Bi katero od nagrad posebej izpostavili kot vam osebno najpomembnejšo?
Morda prav to prvo, ravno zato, ker je bila prva. Bila je prva nagrada, ki je dala tudi neko zunanjo potrditev temu, kar delamo. Da to, kar počnemo, rezonira tudi v strokovni javnosti – pri ljudeh, ki se na to spoznajo in na tem področju delujejo že vrsto let. To je bila zame velika stvar.
So mi pa zelo pri srcu tudi nagrade, ki sem jih v zadnjih letih prejel v Kočevju. Nekako pomenijo, da doma opazijo tvoje delo in ga znajo tudi nagraditi. To mi je izjemno dragoceno.
Recimo nagrada Deklica s piščalko leta 2021, če se ne motim, in potem dve leti kasneje še Humkova nagrada. Te nagrade so mi zelo ljube, ker je doma pogosto najtežje uspeti ali dobiti priznanje.
Če bi morali izpostaviti eno področje – gledališče, film, televizijo, lutke, sinhronizacije – kaj vam je najbližje?
Mislim, da je gledališče na prvem mestu. Film mi je zelo blizu, ampak žal je pri nas premalo produkcije, posname se premalo filmov. Želel bi si, da bi bilo tega več.
Zelo rad delam tudi sinhronizacije. Pri tem se res zabavam, ker imaš na voljo nekakšen peskovnik, v katerem se lahko igraš, preizkušaš, improviziraš.
Zelo, zelo rad pa delam tudi v pedagoškem smislu. To je izjemno izpolnjujoče. Ko nekemu ljubiteljskemu igralcu na začetku ne gre najbolje, potem pa skozi proces – deset, dvajset ali več vaj – skupaj prideš do rezultata. To je skoraj tako izpolnjujoče kot uspešna vloga v profesionalni produkciji.
Obeležujemo kulturni praznik. To je v bistvu tudi vaš praznik – morda celo kar precej vaš. Če bi ga morali opisati z eno besedo: kakšna je po vašem mnenju umetniška kultura v Sloveniji?
Mislim, da je na zelo, zelo visokem, zavidljivem nivoju. V Sloveniji smo izjemno ponosni na naše športnike in športu namenjamo ogromno pozornosti, kar je seveda povsem upravičeno.
Sam bom govoril predvsem za gledališče, ne za kulturo na splošno. Na tem področju smo res na zelo visoki ravni. Naše gledališke predstave gostujejo po vsem svetu, prejemajo nagrade in priznanja. Kljub temu pa je o tem v medijih precej manj govora kot, denimo, o športnih dosežkih.
Mislim, da bi bil Prešeren danes ponosen na nas – kljub vsem sodobnim spremembam. Res mislim, da bi bil.
Zdaj pa še eno vprašanje, malo bolj “rumeno”: s kom se najraje družite v prostem času, tudi iz igralskih krogov?
Na poti od gledališča do doma pustim igralca v gledališču. Ne družim se zelo intenzivno s kolegi izven službe, kar je na nek način logično.
V gledališču smo skupaj zelo intenzivno, praktično vsak dan in na neki točki imamo drug drugega tudi že dovolj. Z nekaterimi kolegi se bolj ujamem, z drugimi manj – to je povsem človeško. Ne vem, če bi vam na to temo lahko povedal kaj posebej rumenega.
Sem pa se počutil izjemno privilegiranega, da sem imel priložnost sodelovati s pokojnim Jernejem Šugmanom. To je bil igralec z veliko začetnico, pa tudi človek z veliko začetnico. Bil je neskončno duhovit, neskončno topel in neskončno prijazen.
Bil je tudi izjemen mentor mlajšim kolegom. Vsi trenutki, ki sem jih preživel z njim, so mi zelo, zelo dragoceni. In iskreno mi je žal, da jih ne bo več.
