Letošnja Evrovizija je za slovenske gledalce minila precej drugače, kot so bili vajeni. Brez slovenskega predstavnika, brez prenosa na RTV Slovenija in brez domačega komentatorskega glasu, ki je dolga leta spremljal enega največjih televizijskih spektaklov v Evropi.
Razlog za odsotnost ni bil tehničen, temveč vsebinski in političen. Slovenija se tekmovanja ni udeležila zaradi sodelovanja Izraela, RTV Slovenija pa se je odločila, da Evrovizije letos tudi ne bo prenašala. S tem je dogodek, ki se tradicionalno predstavlja kot praznik glasbe, tudi pri nas postal del širše razprave o tem, ali je Evrovizija res lahko ločena od politike in dogajanja v svetu.
Za del občinstva je bila odločitev razumljiva, za druge razočaranje. Eurosong je bil namreč dolga leta televizijska stalnica, ki so jo spremljali tudi tisti, ki sicer niso zagrizeni evrovizijski navdušenci. Marsikdo ga ni gledal le zaradi pesmi, ampak zaradi šova, komentarjev, glasovanja in občutka, da gre za skupni evropski večer.
Namesto evrovizijskih prenosov je RTV Slovenija pripravila poseben programski sklop Glasovi Palestine, s katerim je želela opozoriti na dogajanje v Gazi in palestinsko vprašanje. Odločitev je tako presegla običajno programsko izbiro in postala jasno sporočilo javne televizije.
Evrovizijo je bilo sicer mogoče spremljati drugje — prek uradnega evrovizijskega kanala na YouTubu ali tujih televizijskih programov. A za številne gledalce to ni bilo enako.
Prenos brez slovenskega komentarja, brez domačega konteksta in brez običajne televizijske izkušnje je pomenil, da je Slovenija letos Evrovizijo spremljala bolj od strani kot iz prve vrste.
Tekmovanje se je medtem odvilo brez nas. Zmagala je Bolgarija, Izrael pa se je uvrstil na drugo mesto, kar je razpravo o njegovi udeležbi še dodatno zaostrilo. Prav izraelski nastop je bil namreč eden ključnih razlogov za slovensko odsotnost, zato končni razplet ni ostal zgolj glasbena novica.