Že od jutra so ulice pokale od živahnosti, stojnice pa so se šibile pod bogastvom suhe robe in lončarije. Množica obiskovalcev je prihajala od vsepovsod – tudi iz tujine – po znamenite ribniške izdelke. Marsikdo je obstal ob mojstru, ki je iz kosa lesa spretno izžagal kuhalnico ali žlico, drugi so občudovali lončarje, ki so glino spreminjali v unikatne lončke in sklede. Ribniški sejem – prvi je bil leta 1976, dva sta zaradi epidemije odpadla – je bil spet vse tisto, kar ga dela edinstvenega: praznik domače obrti in dediščine, pa tudi praznik ljudi. Obiskovalce niso privlačili le nakupi, temveč tudi glasba, folklora, razstave, delavnice in nešteto pomenkovanj, ob katerih se je slišal pristni ribniški humor. Ni manjkalo niti ganljivih srečanj po dolgih desetletjih – kot da bi Ribnica na ta dan postala stičišče spominov in sedanjosti.
Spomin na začetke sejma ostaja živ. Ribničani so pravico do prodaje suhe robe in lončarije dobili že leta 1492 od cesarja Friderika III., sodobno sejemsko podobo pa so mu leta 1976 vdihnili možje Turističnega društva Ribnica pod vodstvom Andreja Klemenca. Njegove besede, da moramo napeti vse moči »da nam leske ne usahnejo in ožage ne ugasnejo«, še danes odmevajo. Sejem je v skoraj petih desetletjih postal ena največjih turistično-etnoloških prireditev v Sloveniji.
Tudi letošnji protokolarni del je potekal po ustaljenih tirnicah. Dopoldne so trg napolnile povorke domačih društev, simbolično pa jih je vodil starosta sejmov Metod Jaklič z visoko dvignjeno leseno žlico. Odločno je zakorakal pred množico, pritegnil pozornost in dal ritem povorki društev in častilcev suhe robe, ki se je v nedeljo valila čez Škrabčev trg – od zdumarjev in krošnjarjev Urbanov do godbe na pihala, čebelarjev ter vozov mojstrov lesne in glinene obrti.
Zbrane so nagovorili predsednik TD Ribnica Jože Zakrajšek, župan Samo Pogorec in minister za gospodarstvo, turizem in šport Matjaž Han. »Iz lesa in gline je stkana ribniška zgodba, ki uči, da se s pridnostjo da prebroditi tudi trde čase. Ribnica je danes kraj, kjer se prepletata delo in ponos, tradicija in prihodnost,« je dejal minister. »Lepo je, ko se ob takem dogodku znamo zbrati in pokazati vsej Sloveniji, da v naših srcih prepevata sreča tradicije in obet prihodnosti – kot da bi leske še vedno govorile in žlice pripovedovale zgodbe,« je dodal župan Pogorec.
Vabijo na jubilejni, 50. sejem
Člani Turističnega društva so tri mesece trdo delali, trud pa se je obrestoval. »Ljudstvo že ve, kam po pletenem ‘trpljenju’ – prvo septembrsko nedeljo na ‘okrevanje’. Odgovor je preprost – v Ribnico,« je dejal Zakrajšek, ki skupaj s sejmom praznuje 20 let vodenja društva. Zbrane je povabil, naj prihodnje leto znova obiščejo sejem, čez dve leti pa še jubilejni, 50., kjer bodo žlice dolge, smeh pa širok.
Navdušenja ni skrivala niti 24-letna Nina Polanec iz Jablanc pri Zgornji Koreni, aktualna vinska kraljica, ki zastopa vse tri slovenske vinorodne dežele. »Slovenija je bogata s tradicijo in etnološkim izročilom. Tako suha roba kot vino sta del slovenske dediščine. Gre z roko v roki,« je povedala Nina, ki se izobražuje za diplomirano organizatorko turizma in zaključuje študij za inženirko oblikovanja.
Zvenela je ribniška govorica
Pretkana s šegavostjo je odmevala že na prvi stojnici in ob govorniškem odru. »Ej, ljudje, ne bodite sramežljivi! Ta žlica ni kar kakšna – to je ribniška čarovnica za juhe, ki same postanejo slastne. Kdor kupi eno, dobi srečo, kdor dve, pa srečo za dve generaciji,« je s humorjem vabil zdumar Jože Turk, ki prodaja tudi mokro robo. »Fantje, denarja ni, od izgube živimo. Je že tako, duš je vse več, penezov pa manj,« je še dodal, firbci pa so mu verjeli in odvezali mošnjičke.
Na sejmu so se družili tako dolgoletni mojstri kot mlajši kupci. Andrej Mihelič iz Sodražice, ki na stojnici sodeluje že več kot 40 let, je dejal: »Malo me prešine, ko vidim, da je okrog mene vse manj obrazov, s katerimi smo se srečevali nekoč. Številni so se poslovili s tega sveta, nekateri so bolni. Nimamo kaj – biološka ura teče tudi naši obrti.«
Ko obrt prevzamejo vnuki
Neutrudljiv ostaja tudi Metod Jaklič, mojster sit in rešeta. S ponosom opazuje svoje vnuke Anžeta, Nejca in Marka, ki nadaljujejo njegovo delo, in ob tem pripoveduje zgodbe iz mladosti. »Pridni so, pridni, kot mravljice. Ko sem se jaz učil, me je ati, če sem kaj ušpičil, takoj primazal okrog ušes. Pa mi je rekel: ‘Sine, jaz te ne kaznujem, samo možgančke malo pretresem, da boš priden.’ In sem mu hvaležen,« se spominja Metod.
Sonce je posijalo tudi za zidovi ribniškega gradu, kjer se je šibilo 90 rokodelskih stojnic iz vse Slovenije, še 33 pa so jih zasedli ribniški rokodelci na Škrabčevem trgu. Tam so ribniški vinogradniki skupaj s prijatelji iz Maribora počastili potomko znamenite trte z Lenta. »Ta ribniška zgodba je v slovenskem prostoru nekaj posebnega. Toliko srčnosti in privrženosti, kot jo izkazujejo ribniški vinogradniki, je res izjemno,« je ob kozarcu žlahtne kapljice dejal Stane Kocuter, skrbnik potomke modre kavčine.
Ribniški sejem je tako znova dokazal, da ni le prostor nakupovanja, temveč srečevanja, ustvarjalnosti in ponosa na stoletja staro obrt. Dogodek, ki ga moraš doživeti, da verjameš – in ki vsako leto potrdi, da Ribnica ostaja bukovo-leskova dežela, kjer les še vedno govori svoj jezik.
(mgć)
