Dne 8. 1. 2025 smo se na ljubljanskih Žalah poslovili od Arka Cveta, pravega utemeljitelja, organizatorja in trenerja košarke v Kočevju, in sicer v krogu njegove družine in prijateljev, natančno tako, kot si je Cveto želel – z optimizmom, pogledom naprej in z mislijo na glasbeno sporočilo Luisa Armstronga v njegovi pesmi, ki opisuje vse lepote tega življenja, ki se lahko še posebej odvrtijo tedaj, ko so misli težke, in ko se vendarle lahko pojavi tudi optimizem, ki ga odraža pesem z naslovom What a Wonderful World, ki jo je izbral za zadnji glasbeni pozdrav družini in prijateljem.
Cveto se je poslovil prav na dan, ko bi moral praznovati svoj 79. rojstni dan, ki ga je imel 29. 12. Cvetovo življenje je bilo ves čas njegovega aktivnega obdobja povezano s športom. Pred in po študiju na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani je bil zaradi fizičnih predispozicij in visokega športnega IQ-ja zelo dober igralec odbojke, ki jo je igral v ekipi OK Kočevje skupaj s soigralci, ki so bili Saša Bižal, Stane Pogorelec, Tine Knavs, Jovo Čokorilo, Mirko Koruzar, Tone Kersnič, Rajko Luzar, Ivan Poje, Polde Kavčič, Bojan Figar, Rudi Murovič, Dušan Cebin in še nekateri drugi.
Cveto je med študijem na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani specializiral predmet košarka, ki se je prav takrat začela močno razvijati v Sloveniji, pri čemer Kočevje ni prav nič zaostajalo. V prvi generaciji kočevskih košarkarjev (1955–1960), ki jih je vodil Janez Stropnik, so bili: Jože Turk, Franc Dreflak, Marjan Kastelic, Borut Berger, Dušan Dežman, Vanč Dežman, Tine Einsiedler, Drago Klepac, Jože Ožura in Marinko Vidoševič. V drugi generaciji košarkarjev, ki jih je v letih 1960–1968 vodil Anton Prelesnik, pa so igrali: Tone Kersnič, Slavko Urbič, Andrej Smole, Milan Kajtna, Mirko Južnič, Tone Krkovič, Ivan Imenšek, Braco Žegarac, Rudi Osterman, Edo Osterman, Rudi Pirc, Vojko Švigelj, Mitja Švigelj, Lusta Levstik, Zdenko Fajdiga, Peter Artač, Ivan Oberstar in Savo Vovk.
Vodenje košarkarjev v Kočevju je Cveto kot prvi trener prevzel leta 1968 in vodil tri generacije kočevskih košarkarjev vse do leta 1981. Cveto je bil med prvimi košarkarskimi trenerji v Sloveniji, ki so že tedaj poglobljeno proučevali ameriško košarko, bil pa je tudi ljubitelj harlemske košarke, ki so jo takrat po svetu izjemno uspešno predstavljali košarkarji Harlema iz New Yorka. Ti so na svojih nastopih izvajali nekakšen miks med košarkarskimi klovni in profesionalno NBA-košarko, kot jo poznamo danes. Mnoge trike in navdušujoče poteze teh takrat hibridnih košarkarjev je danes mogoče videti v sodobni košarki, še posebej v NBA-ju. Cveto je to znal zelo dobro prenesti na svoje košarkarje in s tem v kočevsko košarko vnesel nove tehnične elemente, kot so jump shot, hook shot, rolling, deep pass, fast break in druge košarkarske novosti. Cveto je zelo vešče rad demonstriral vrtenje košarkarske žoge na kazalcu desne roke, pretok žoge preko rame iz desne roke na levo in nazaj, fintirane podaje, skrivanje žoge in druge harlemske trike. Predvsem pa je bil Cveto prvi trener košarke, ki je v Kočevju začel voditi košarkarske treninge, ki so vsebovali taktične in strateške elemente, kot so različne obrambne in napadalne različice aktivne in pasivne igre. Med prvimi košarkarskimi trenerji v Sloveniji je že tedaj vpeljal elemente, kot so pick & roll, pick & pop in tudi run & gun igro. Ker v Kočevju ni bilo izjemno visokih igralcev, je od svojih varovancev zahteval predvsem hitro in raznovrstno igro v napadu ter agresivno in prilagodljivo igro v obrambi, s stalnim menjavanjem ritma in tempa igre.
V duhu tistega časa in novosti, ki so po kapljicah prihajale iz ZDA, je Cveto zbral nekaj košarkarjev iz druge generacije kočevskih košarkarjev ter jim dodal mlajše igralce in tako sestavil ekipo, ki je začela nastopati v ligaško organiziranem sistemu tekmovalne košarke na ravni tedanje SRS, v določenih obdobjih pa je v mladinskih kategorijah tekmovala tudi na zveznem jugoslovanskem nivoju.
Prva ekipa košarkarjev KK Kočevje, ki jo je Cveto vodil med letoma 1968 in 1972, je imela naslednje člane: Anc Smole, Štefan Kersnič, Roman Papež, Franc Štemberger, Brane Strle, Brane Dekleva, Marjan Gergar, Drago Šterk, Dušan Popovič, Savo Vovk, Ivan Oberstar, Bojan Ocepek, Marko Smole, Jože Papež, Dušan Henigman, Vojko Pongračič, Djoko Vukelja, Rajko Borič, Janez Novak in drugi. S temi igralci je Cveto postavil temelj ligaške članske košarke v Kočevju, ki je tedaj nastopala v drugi republiški ligi – zahod, saj so predhodniki do takrat nastopali zgolj na posamičnih turnirjih po Sloveniji.
Druga ekipa košarkarjev KK Kočevje, ki jo je Cveto vodil med letoma 1973 in 1979, je imela naslednje člane: Roman Papež, Davor Grgorič, Marko Smole, Anc Smole, Mirko Popovič, Viktor Baraga, Jože Baranašič, Savo Vovk, Anton Malnar, Robi Gašparac, Milan Mihelič, Jože Papež, Franc Hegler, Julij Rupnik, Igor Planinc, Franc Henigman, Bogdan Kozina, Branko Dekleva in drugi. Ta generacija se je večinoma uvrščala tik pod vrh druge republiške lige – zahod. Ekipa je nastala na osnovi piramidnega sistema združevanja igralcev v Regiji Kočevje, v kateri so bili košarkarski klubi iz Kočevja, Ribnice in Grosuplja. Iz Grosuplja sta v ekipo tako prišla Jože Baranašič in Viktor Baraga.
Tretja in zadnja ekipa košarkarjev KK Kočevje, ki jo je Cveto vodil med letoma 1980 in 1981, je imela naslednje člane: Davor Grgorič, Roman Papež, Srečko Kunej, Robi Gašparac, Milan Mihalič, Tomaž Pogorelec, Andrej Bončina, Anton Malnar, Franc Hegler, Miro Selan, Stane Vlašič in Sašo Polovič. Ta košarkarska generacija je pod vodstvom Cveta dosegla doslej največji uspeh članskih ekip kočevskih košarkarjev, saj se je leta 1981 uvrstila v prvo republiško ligo.
Cveto pa ni skrbel samo za člansko ekipo, ampak je vodil tudi mladinske in pionirske ekipe tedanjega TVD Partizan Kočevje. Leta 1971 je Cveto popeljal mladinsko ekipo TVD Partizan Kočevje v Karlovac na četrtfinalni turnir šestih najboljših mladinskih ekip zahodnega dela Jugoslavije (Kvarner Reka, Ilirija Ljubljana, Branik Maribor, Rudar Labin, Karlovac, KK Kočevje – tedaj TVD Partizan Kočevje), kjer so mladinci TVD Partizan Kočevje zelo konkurenčno nastopali v naslednji postavi: Roman Papež, Franc Štemberger, Brane Strle, Brane Dekleva, Dušan Popovič, Vojko Pongračič, Marjan Gergar, Marko Smole, Dušan Zamida in drugi.
V letu 1972 je mladinska ekipa TVD Partizan Kočevje pod vodstvom Cveta prav tako zelo konkurenčno nastopala na četrtfinalnem turnirju šestih najboljših mladinskih ekip zahodnega dela Jugoslavije v Zagrebu (Lokomotiva Zagreb – kasneje Cibona, Ilirija Ljubljana, TVD Partizan Kočevje, Industromontaža Zagreb, Rudar Labin, Marles Maribor). Mladinska ekipa TVD Partizan Kočevje je tedaj nastopala v naslednji sestavi: Roman Papež, Franc Štemberger, Brane Strle, Dušan Popovič, Marko Smole, Janez Dejak, Marjan Gergar, Dušan Henigman, Drago Šterk, Samo Maver in drugi.
Tudi pionirske ekipe KK Kočevje so pod vodstvom Cveta dosegle odlične rezultate. Generacija pionirjev je leta 1975 osvojila drugo mesto na pionirskem republiškem festivalu, leta 1976 pa prvo mesto, kar je na tem tekmovanju ponovila tudi leta 1977. Leta 1979 se je kočevska kadetska ekipa pod vodstvom Cveta na kadetskem republiškem tekmovanju uvrstila na 7. mesto. Igralci tedanje pionirske in kadetske ekipe KK Kočevje so bili: Milan Mihalič, Robi Gašparac, Tomaž Pogorelec, Andrej Bončina, Roman Kirn, Saša Polovič, Sandi Polovič, Marjan Štimac, Slavko Nussdorfer, Tomaž Smole, Rudi Vrhovšek, Saša Stefanišin, Miško Stefanišin, Gregor Petek, Roman Lisac, Aleš Jerše, Emil Malinovič, Silvo Turk in drugi.
Cvetovo trenersko delo je bilo cenjeno tudi izven Kočevja, saj je iz Kočevja nastopalo nekaj njegovih igralcev v tedanjih republiških mladinskih in kadetskih selekcijah, kar bi danes imenovali državne mladinske in kadetske reprezentance.
To so bili: Marjan Gergar (kadetska republiška selekcija), Roman Papež (kadetska republiška selekcija), Franc Štemberger (kadetska republiška selekcija), Brane Strle (kadetska republiška selekcija), Marko Smole (kadetska in mladinska republiška selekcija), Robi Gašparac (kadetska republiška selekcija) in Milan Mihalič (kadetska republiška selekcija).
V tistih časih Slovenija ni imela svoje članske reprezentance, če pa bi jo imela, bi se verjetno med reprezentanti znašel tudi kakšen igralec Cvetove košarkarske šole, saj so nekateri njegovi igralci nastopali za najmočnejše slovenske klube. Marjan Gergar je igral za KK Litija v 1. B republiški ligi, Marko Smole je igral za KK Ilirija Ljubljana (II. zvezna YU liga), KK Ježica Ljubljana (II. zvezna YU liga) in KK Trnovo Ljubljana (1. republiška liga). Davor Grgorič je igral v mladi ekipi KK Slovan Ljubljana in v KK Trnovo Ljubljana (1. republiška liga). Branko Dekleva je igral za KK Ilirija Ljubljana (1. republiška liga), Mirko Popovič pa za KK Trnovo Ljubljana (1. republiška liga).
Po končani trenerski karieri v Kočevju je Cveto trenerski posel v KK Kočevje predal Romanu Papežu, Branetu Deklevi, Francu Štembergerju, Dušanu Henigmanu in Dušanu Smoli. Sam se je nato usmeril v vodenje sekretarskih poslov v Zvezi telesno-kulturnih organizacij Kočevje, danes Zavod za šport Kočevje, ter postal tudi ambasador športnega turizma. V Kočevje in Obkolpje je na priprave privabil kar nekaj zelo velikih športnih klubov, bil pa je tudi pomemben promotor obkolpskega turizma, zlasti v Osilnici.
Ob velikih vložkih v košarko je bil Cveto tudi skrben oče Sergeja in Sare, dober dedek vnukov Gregorja in Marka, predvsem pa zanesljiv sopotnik Jožice Lejko. Družina Arko se je v devetdesetih letih preselila v Ljubljano, kjer je Cveto deloval kot učitelj telovadbe na OŠ Črnuče in OŠ Prule, nekaj časa pa tudi kot trener košarkarske ekipe KK Sunoil Črnuče. Če bi imel Cveto visoke trenerske ambicije, bi zagotovo lahko postal zelo uspešen košarkarski trener tudi v najboljših klubih v Sloveniji, vendar pa prihajajočega profesionalizma in privatizacije v košarki ter športu nasploh ni želel sprejeti.
Tako kot je Cveto cenil košarkarske novosti, ki jih je med študijem pridobival na ljubljanski Visoki šoli za telesno kulturo, kamor so tedaj prihajale predvsem iz ZDA, je zelo cenil tudi glasbo, ki je prihajala iz ZDA in Anglije – predvsem črnski jazz, črnsko duhovno glasbo in tudi rock glasbo, ki je preko gramofonskih plošč, ki jih je v sedemdesetih letih kupoval v tujini, vstopala v njegov glasbeni svet. Cveto je igral na klavirsko harmoniko in je znal na marsikateri kočevski zabavi ustvariti enkratno energijo. Njegovi košarkarji in drugi prijatelji so pogosto radi zaplesali in zapeli ob njegovi harmoniki, s katero je v zadovoljstvo mnogih širil optimizem in veselje do življenja.
Cveto je znal vgraditi zaupanje v lastne sposobnosti in tudi zavedanje o tem, kako preprosta igra je košarka, če jo spoznaš v vseh njenih dimenzijah, jo razumeš in začutiš. Prav tako je znal pokazati, kako preprosto je biti srečen, če se znaš posvetiti ljudem ob sebi in jim pomagati pri premagovanju vseh mogočih demonov, s katerimi se srečujejo v zasebnem in športnem življenju.
Prijatelji
