Že od otroštva je bil obdan z glasbo – ta ga je prevzela, zaznamovala njegov prosti čas in ga naposled vodila tudi na poklicno pot. Ciril Skebe danes poučuje harmoniko na Glasbeni šoli Kočevje in Glasbeni šoli Ribnica, konce tedna pa preživlja na odrih kot član Alpskega kvinteta, kjer deluje dobro leto. Kakšna spremljevalka je harmonika skozi življenje in kako poteka glasbenikova pot od prvih poskusov preigravanja do nastopov pred večtisočglavo množico?
Kako se je začela vaša glasbena pot? Kaj vas je navdušilo za harmoniko in kdaj ste prvič prijeli ta instrument v roke? Ima glasba pomembno mesto tudi v vaši družini?
Spomini segajo v leto 1994, ko sem izrazil željo, da bi igral harmoniko. Takrat je bratranec že igral harmoniko in kolikor se spomnim, je to bila takrat tista iskra, ki je vzbudila neko zanimanje za ta instrument. Zelo sem vesel in hvaležen, da sta mi starša omogočila to pot s tem, ko sta me vpisala v Glasbeno šolo Kočevje in mi stala ob strani ob vseh krizah in uspehih, ki so prihajali od nižje glasbene šola, pa vse tja do konca študija na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. Ko se ozrem nazaj, si niti ne morem predstavljati, da je bilo lani septembra že 30 let, odkar me glasba oz. harmonika spremlja na moji poti.
Starša nista glasbeno izobražena, pa vendar je glasba igrala pomembno vlogo že v njunem življenju. Mama očeta izhaja iz družine Babič in je bila teta vsem dobro znanega harmonikarja Alča Babiča. Torej oče in Alč sta bila bratranca. Glasba pa je bila tam praktično doma. Oče moje mami pa je obiskoval Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani, kjer je igral klarinet. Mogoče kot zanimivost, učil ga je g. Albin Rudan, poznejši klarinetist legendarnih Avsenikov. Sigurno je vse to vplivalo na to, da ima glasba posebno mesto v naši družini. Tudi sestra je izobražena glasbenica in poučuje na Glasbeni šoli v Kočevju, ter je tudi zelo aktivna glasbenica na področju zborovstva.
Kot ste omenili, ste se šolali tudi v Gradcu. Kakšen je tam odnos do harmonike in kakšen odnos imajo danes mladi do tega inštrumenta?
Avstrijci so tradicionalen narod in zelo cenijo svojo kulturo. V prvem letu študija se nikakor nisem moral načuditi temu, da se ob praznikih mladi oblečejo v njihovo narodno nošo, ali pa v vsaj kakšen kos oblačil z njihovimi značilnostmi. Nekateri odrasli, pa si nadenejo tudi njihove svečane tradicionalne obleke. Že tu se kaže odnos ne le do harmonike, ampak do kulture nasploh. Tudi njihova ljudska glasba je na prvo uho zelo podobna naši ljudski glasbi in tudi pri njih je harmonika izredno priljubljena. Harmonika je v njih. Avstrijski šolski sistem celostno rešuje poučevanje harmonike od nižje glasbene šole, pa vse do univerzitetnega študija. To velja za koncertno harmoniko, kot tudi za diatonično harmoniko. V Avstriji je možno študirati na konzervatorju tudi ljudsko glasbo, smer diatonična harmonika, kar dvomim, da bo to kdaj mogoče tudi pri nas. Če lahko samo omenim, da je študij harmonike na Akademiji za glasbo v Ljubljani možen šele od leta 2009 dalje, si lahko mislite, kako popularna ali pa zaželena je bila koncertna harmonika pri nas. Če sem želel postati učitelj harmonike, nisem imel druge izbire, kot iti v tujino. V tujini so oddelki na akademijah obstajali že desetletja prej. Vesel sem, da so se učitelji na takratnih Srednjih glasbenih šolah in še nekateri ostali dolga leta trudili, da se je oddelek za harmoniko odprl tudi na ljubljanski Akademiji za glasbo. Da pa ne zaidem preveč od vprašanja, ki se je verjetno nanaša bolj na domačo glasbo … Avstrijci so do instrumenta, do svoje in naše glasbe izredno spoštljivi. Cenijo jo bolj, kot mi sami. Tu je treba pogledati širšo sliko. Ne pomeni ceniti instrument samo tako, kako je popularen. Nisem še nobenega slišal reči »goveja muska«, ali pa videl koga prerezati meh. Se pa je je v primerjavi s časi, ko sem sam hodil v osnovno šolo, priljubljenost zelo spremenila. Takrat je bila harmonika med mladostniki celo zaničevana.
Naredili ste uvod v naslednje vprašanje: Poučujete tudi v glasbeni šoli, je zanimanja veliko?
Poučujem v Glasbeni šoli Ribnica in v Glasbeni šoli Kočevje. Na splošno je zanimanja za igranje harmonike v Sloveniji veliko in naj tako ostane. Pomembo je, da starši prepoznajo otrokovo željo in ga vpišejo v glasbeno šolo. Ne v katerokoli šolo, kjer marsikdo poučuje dalje tako, kot je nekdo njemu pokazal, sam pa niti ne ve dosti o instrumentu, kaj šele o glasbi. Vpišite otroke v javno glasbeno šolo, kjer imamo za to usposobljen kader. Upam si trditi, da imamo Sloveniji enega boljših glasbenih šolskih sistemov v Evropi. Tudi iz finančnega vidika je šolanje v glasbeni šoli zelo dostopno.
Med tednom glasbena šola, konci tedna pa so verjetno rezervirani za Alpski kvintet. Kakšna je bila vaša glasbena pot do Alpskega kvinteta, kje vse ste nastopali?
Zasedeni vikendi so stalnica skoraj vsakega glasbenika. Festivali, koncerti, prireditve se odvijajo največkrat ob koncu tedna, tako da je to za nas nekaj čisto običajnega. Leta 2009 sem se pridružil koroškemu Ansamblu Juhej, kjer sem preživel najlepša leta. Tista mladostna leta in pravi ljudje so me navdajali s takšno energijo, da sem se celih 12 let brez kakršnih koli pomislekov vozil na nastope in vaje na Koroško, ki mi je prirasla k srcu. Imam občutek, kot da sem tam doma. Nato sem leta 2021 prestopil k Ansamblu Okajeni muzikanti iz Hramš pri Dobrni, kjer sem se tudi imel neverjetno dobro. Toliko, kot sem se nasmejal v tem ansamblu, se verjetno še dolgo ne bom. Norčija na norčijo.
Nato pa se mi je septembra 2022 ponudila priložnost nastopiti na koncertu v Avstriji z Alpskim kvintetom, kot zamenjava za takratnega harmonikarja, ki je bil odsoten. Na mojo srečo so bili harmonikarji, ki so Alpskemu kvintetu že prej pomagali, tisti dan zasedeni, tako da sem to priložnost sprejel z največjim veseljem in hkrati tudi z velikim cmokom v grlu. K sreči smo z Ansamblom Juhej preigrali res veliko skladb Alpskega kvinteta, bili smo pravi fanatiki glasbe Alpskega, tako da mi glavnina repertoarja ni predstavljala težav, a vseeno sem se moral od ponedeljka do petka naučiti približno 30 skladb, ki jih prej nisem nikoli igral. Bila je prava preizkušnja. Časa za skupno vajo ni bilo. Šli smo direktno na oder. Tonska vaja in gremo. Nato sem Alpskemu kvintetu pomagal še ne nekaj nastopih. Od aprila 2024 pa so moji vikendi rezervirani izključno samo še za Alpski kvintet, ko sem postal tudi njihov stalni član. To je zame izziv, spoštljivo in odgovorno delo, saj šele ko z njimi stojiš na odru in vidiš pod seboj ljudi, kako pozorno spremljajo vsak ton, spoznaš, kaj pravzaprav pomeni Alpski kvintet. Sploh v tujini. Uživam v tem.
Vedno radi preberemo še kakšno anekdoto povezano z nastopi, lahko kakšno delite z nami ali pa morda kakšen trenutek, ki ga ne boste nikoli pozabili.
V vseh teh letih odkar igram v ansamblih se je zgodilo toliko stvari, da je že marsikatera stvar ušla iz glave. Pa vendar sta mi zagotovo najbolj v spominu ostala gostovanja v Ameriki, kjer smo z Juheji igrali na velikih Oktoberfestih. Ne enem izmed gostovanj smo imeli celo toliko časa, da smo naredili nekajdnevni izlet v Kanado v Vancouver, kjer smo bivali pri izseljencih. Ti so se na hitro poklicali in zbrali, kjer smo za njih nastopili v Slovenskem domu. Slovenija, od kod lepote tvoje še nikjer ni tako lepo zazvenela, kot na tem nastopu. Vsi so jokali, pripovedovali neverjetne zgodbe. Nepopisno…
Z Okajenimi muzikanti smo leta 2022 igrali na sprejemu Timija Zajca ob osvojitvi naslova olimpijskega prvaka in olimpijskega podprvaka.
Trenutno pa me fascinirajo veliki odri, kjer z Alpskim kvintetom igramo tudi pred 3000 ali 4000 ljudmi. Ta občutek, ko vsi pojejo Kranjsko dekle ali pa »la, la, la, la« pri zadnjem delu skladbe Dobro jutro je enostavno neverjetno.
Pojdimo še malo domov – kaj pogrešate na kočevsko-ribniški glasbeni sceni?
Jaz osebno ne pogrešam nič. No, mogoče bi lepo bilo videti kak mlad ansambel, ki bi bil zagotovo popestritev na kočevskem koncu. Vedno pa so stvari take, kot morajo biti in če se mora kaj zgoditi, se to zgodi ob svojem času. V danem trenutku mora biti za določeno stvar pripravljenih delati več ljudi in to se enostavno mora zgoditi po neki naravni poti. V glasbi nič ne gre na silo. Je pa tako, da je za nekaj več običajno treba iti malo dlje, kot do sosedovega praga.
Kakšne karierne načrte za prihodnost pa imate sami?
Še vedno si želim podajati znanje najmlajšim in jih vsaj malo naučiti kritičnega poslušanja glasbe. Z vso to poplavo družbenih medijev in možnostjo samopromocije, kjer slišimo praktično res vse možno, smo nekje vmes malo izgubili kompas. Ampak v redu, časi se spreminjajo, vsak išče neko svojo pot do hitrega uspeha. Tega pa v glasbi ni. Glasba pa ostaja in prav je, da jih naučimo, kaj je to dobra glasba in kaj ne.
Kar se pa ansambla tiče, bom pa v trenutku rekel samo to, da bom čim dlje užival v igranju z Alpskim kvintetom. Vesel sem, da se mi je ponudila priložnost, da lahko to izkusim in da poustvarjam njihovo glasbo, ki je res izjemna. To za seboj potegne ogromno odrekanja družini, tako med tednom, ko je treba dnevno vaditi, kot tudi med vikendi, ko me včasih po dva ali tri dni ni doma. Kjer je volja, tam je pot.
