Ko govorimo o pomembnih plemiških rodbinah slovenskega prostora, se ime Celjskih grofov vedno znajde na vrhu seznama. Njihov vzpon iz vrst spodnještajerskega nižjega plemstva v enega najvplivnejših rodov srednje Evrope 14. in 15. stoletja je zgodba o ambiciji, povezavah in politični spretnosti. Čeprav se središče njihove moči ni nahajalo na Dolenjskem, so tudi v Kočevju pustili svojo sled.
Vzpon Celjskih grofov
Rodbina Celjskih grofov izhaja iz rodbine Žovneških, ki so se v 13. stoletju imenovali po gradu Žovnek pri Braslovčah. Ključni premik v njihovem statusu se je zgodil leta 1341, ko je Friderik I. postal grof Celjski, s čimer je rodbina uradno stopila med najpomembnejše fevdalne gospode habsburške monarhije. Svojo moč so utrjevali s premišljenimi ženitvami, zvestobo cesarju in širjenjem vpliva na Hrvaško, v Bosno in celo Ogrsko.
Najbolj znan je bil grof Herman II., ki je leta 1408 postal ban Hrvaške, Dalmacije in Slavonije ter leta 1426 prevzel še položaj avstrijskega državnega glavarja za Kranjsko in Štajersko. Njegov sin Friderik II. in vnuk Ulrik II. sta nadaljevala s širjenjem moči, dokler ni slednji leta 1456 padel pod mečem nasprotnikov – s tem je rodbina Celjskih grofov izumrla po moški liniji.
Kočevje in Celjski grofje
Čeprav Kočevje ni bilo v samem osrčju njihovih ozemelj, je bilo zaradi svoje strateške lege in gozdnatih, redko poseljenih območij zanimivo za širitev vpliva. V 14. stoletju so Celjski grofje v Kočevski regiji pridobili več zemljiških posesti. Pomembno je bilo njihovo sodelovanje z Oglejskim patriarhatom in kasneje s habsburško krono, od katerih so prejeli tudi določene fevde na tem območju.
Zgodovinski viri pričajo, da so Celjski grofje v Kočevju dajali določene upravne naloge svojim fevdalnim podložnikom in gospodarjem, ki so bili zadolženi za izkoriščanje naravnih virov, predvsem gozdov in rudnin. Vpliv rodbine je bil čutiti tudi v cerkvenih strukturah – njihova podpora cerkvi in samostanom je pripomogla k razvoju kulturnega in upravnega življenja tudi na bolj odročnih območjih.
Dediščina in vpliv
Po izumrtju Celjskih grofov so njihova ozemlja prešla pod habsburško oblast. A spomin na njihovo moč in vpliv je ostal. Gradovi, cerkve in listine pričajo o obdobju, ko je slovenski prostor imel svojo »kraljevsko« rodbino, ki se je lahko kosala z največjimi evropskimi dinastijami.
V Kočevju danes sicer ni več neposrednih materialnih ostankov Celjskih grofov, vendar zgodovinski zapisi potrjujejo njihovo prisotnost in vlogo pri oblikovanju lastninskih in upravnih struktur na območju, ki je bilo v srednjem veku še zelo neorganizirano in redko poseljeno.