V našem uredništvu zbiramo zgodbe ljudi, ki so v različnih obdobjih živeli ali delali na Ljubljanski cesti 17 v Kočevju. Z vsakim obiskom stavba dobiva nove obraze, nova imena in nove spomine, ki skupaj sestavljajo mozaik življenja nekdanje skupnosti. V zadnjih mesecih so se pri nas oglasili številni posamezniki z izjemno zanimivimi in dragocenimi pričevanji, med njimi tudi Branko Dekleva, ki je v tej hiši preživel velik del svojega otroštva.
Njegov opis življenja na Ljubljanski 17 je bil tako slikovit in poln podrobnosti, da smo se ob poslušanju skoraj preselili v tisti čas. Tudi tisti, ki teh let nismo doživeli ali se takrat še nismo rodili, smo imeli občutek, kot da hodimo po istem podstrešju, gledamo iste ledene rože na oknih in se z otroki “Reševalne” igramo na peščenem dvorišču. Sogovornikovi spomini niso le osebna pripoved, temveč dragocen dokument nekega obdobja, ki danes živi predvsem še v zgodbah.
Bolnišnica, policija in dom …
V povojnem času je bila stavba na Ljubljanski 17 namenjena različnim namenom. Na začetku naj bi bil objekt zgrajen za bolnico, kasneje pa še za vrsto drugih dejavnosti. Okoli leta 1960 so prostore uporabili za Policijsko postajo z lokalnim zaporom, kasneje za manjša stanovanja za mlade policiste v pritličju (Ješelnik, Klepac) ter družino Jančič. Dolga leta je v spodnjem delu hiše delovala trgovina Pohištvo, v prostorih prvega nadstropja pa so bile ves čas nastanjene policijske družine.
Med letoma 1954 in 1971 so v prvem nadstropju bivale tri družine: Dekleva (pet članov), Kobal (šest članov) in Kranjc (pet članov), kasneje pa še družina Ješelnik (trije člani). Leta 1968 se je družina Kranjc odselila v Žužemberk, nato pa so se leta 1971 odselile še ostale družine. Na podstrešju je med letoma 1964 in 1971 bivala družina Marin.
»Otroštvo je bilo resnično brezskrbno,« večkrat poudari Dekleva. Pravi, da je vedno komaj čakal praznike, ko so zakurili velike lončene peči, ki so bile v stanovanjih.
»Ostali bivalni prostori so se ogrevali s štedilniki, ki so bili tudi vir za pripravo hrane. V zimskem obdobju pa so se redno na visokih oknih pojavljale ledene rože. Vsa stanovanja so imela svoja stranišča, okoli leta 1966 pa se je v spodnjem delu hiše naredila skupna kopalnica z banjo in pralnico.« Vsi so živeli skromno, če gledamo iz današnje perspektive, a nikomur ni nič manjkalo. Še posebej ne otrokom, ki so si znali zagotoviti zabavo.
»Preden se je poselilo podstrešje, smo otroci veliko časa preživeli na prostranem, zanimivem in skrivnostnem podstrešju, kjer je poležavalo veliko inventarja in drugih predmetov policijske postaje in prejšnjih uporabnikov hiše. Nekaj časa smo imeli dečki postavljeno namiznoteniško mizo, na kateri smo ob slabi svetlobi nabijali za tiste čase dragoceno celuloidno žogico. Veliko časa je bilo odmerjenega tudi iskanju žogice med debelimi tramovi. Skrivanja v temnem podstrešju z redkim pronicanjem svetlobe med strešniki so bila strah vzbujajoča. Deklice pa so drsale v nogavicah po parketu prostranih sob stanovanj. Po drsalnih prvenstvih, ki smo jih gledali na črnobeli televiziji, so se sobe lesketale, saj so deklice posnemale in poosebljale takrat najboljše drsalke sveta, kot sta bili Gabriele Seifert in Hana Mašková. Prva televizija in prvi avto sta v hišo prišla v začetku šestdesetih let,« slikovito opisuje Dekleva.
Za hišo se je nahajalo veliko peščeno dvorišče, nato garažni prostori, ki so razmejevali velik zelen prostor v smeri proti vrtovom proti Bračičevi ulici. Večji del so bili zelenjavni vrtovi, travnate površine in na sredini še vzdolžna velika lesena drvarnica s petimi ločenimi prostori. V drvarnicah so nekateri stanovalci vzrejali tudi kure in zajce.
Med hišo in vrtom je stala velika rdeča garaža, prav posebno grajena z vidnim lesenim skeletom, zapolnjenim z opeko.
»Pred letom 1960 so v njej delovali kočevski moto dirkači Leo Pintar, Drofenik in drugi. Tisti čas so bili med najboljšimi v Sloveniji. Moto dirke so se takrat odvijale tudi po kočevskih ulicah, popolnjene z množico gledalcev. Dirkači pa so v zimskem času vozili motorje tudi na posebnih dirkah na zaledeni Rinži, z motorji z žebljastimi gumami, po ledu so tekmovali z vleko sankačev in smučarjev. Ta športna zvrst je živela le še v Skandinaviji in se po njihovo imenuje Motorcycle skijöring,« nekaj, kar zagotovo niste vedeli, razkrije sogovornik.
Kasneje sta bili garaži dozidana še dva prostora, v katerih so začasno bivali ljudje, nato pa sta se ta prostora spremenila v dve manjši garaži. Leta 1967 je zapadlo ogromno snega in takrat so se otroci smučali celo z vrha strehe teh garaž.
Otroci »Reševalna«
Ja, otroci in tisti malo starejši so bili včasih očitno bolj pogumni kot danes. Zunanji postori okoli stavbe na Ljubljanski 17 so kar klicali po druženju in radoživosti.
»To igrivo grupo otrok so mnogi imenovali Reševalna, saj so bile ob sosednji hiši garaže reševalne postaje. Tam smo dečki na betonski ploščadi, namenjeni za pranje avtomobilov, s konzervami igrali hokej ter nabijali žogo v velika garažna vrata. Poleg šolskih obveznosti smo skoraj ves prosti čas preživljali v igrah. Na peščenem dvorišču za Ljubljansko 17 se je igral boj med dvema ognjema, nogomet, košarka in številne igre, ki niso imele imena. Deklice pa so se igrale večinoma s punčkami, ki so prišle iz Trsta. Drvarnice so dajale veliko možnosti različnim oblikam otroške igre: kavbojci, vitezi, partizani, Nemci. Ko se je zamenjala pločevina na strehi sosednje hiše, smo bili v trenutku v viteških oklepih. Po vsakem nedeljskem filmu v kinu smo poskušali posnemati dogajanja iz filma in se poosebljati z glavnimi junaki, kot so bili Gary Cooper, Glenn Ford, Audie Murphy in Vinetu.
Leta 1966 je bil odstavljen namestnik Tita, kar je bil takrat poseben dogodek, ki je prišel tudi do nas otrok. Iz podstrešja hiše Ljubljanska 17 smo privlekli veliko sliko odstavljenega šefa UDBE Aleksandra Rankovića. Sliko smo otroci demonstrativno nosili in jo zavrgli na zadnjem delu travnika,« podoživlja hudomušne trenutke.
No, sicer so bili otroci Reševalne vzorni, povezovala sta jih igra in šport. Organizirali so nogometno ekipo, s katero so nastopali na organiziranih tekmovanjih. Večina dečkov iz tega okolja se je kasneje uspešno vključevala v redno vadbo kočevskih športnih klubov. Tudi Branko Dekleva je bil in je še vedno povezan s športom, predvsem s košarko.
V 60. letih so kratkohlačniki sodelovali pri gradnji Karničnikovega teniškega igrišča. »Verjetno smo bili v tistih socialističnih časih edini plačani po učinku, in sicer s 50 parami za vsako napolnjeno samokolnico. Otroci Ljubljanske 17 smo imeli še en privilegij, saj smo imeli osnovno in srednjo šolo samo čez cesto. Tudi v sosednjih hišah je bilo veliko otrok, ki so bogatili pestrost Reševalne, med njimi tudi Janez Šustaršič, poznejši ravnatelj bežigrajske gimnazije.«
V obdobju med letoma 1954 in 1971 je življenje stanovalcev potekalo brez pretresov in drugih posebnih dogodkov. Po tem obdobju so družine poiskale nove domove, otroci so odraščali in odhajali na šolanje v Ljubljano.
»Naši lepi časi na Ljubljanski 17 so minevali, se prepletali z novimi okolji in počasi bledeli, dokler niso skoraj izginili iz naših spominov. A še danes, ko gremo mimo Ljubljanske 17, nas vedno prešine val prijetnih občutkov našega brezskrbnega časa in mladosti. Starejši, ki jih večina ni več med nami, pa bi tega verjetno ne čutili enako. Njihova čustva so bila drugačna, saj so bila dogajanja pred našim časom v tej stavbi tudi temačnejša, kot smo jih poznali mlajši,« skoraj poetično zaključi sogovornik, ki bi ga lahko poslušali še ure in ure.
Njegova žena Mateja Dekleva za ribniško občinsko glasilo piše odlične kolumne, morda pa kdaj prepriča moža, da zapiše še kakšen svoj spomin.