fbpx
E-UTRIP
Aktualno Gospodarstvo Kočevje Novice Občina Zanimivosti & Zabava

Borisu je življenje spisalo roman

V vrsto zaslužnih žena in mož, ki so na Kočevskem pustili sledi svoje neutrudne ustvarjalnosti in so pri tem včasih (z)mogli skočiti tudi čez oviro nemogočega, se bo, kot vse kaže, ne da bi si tega sam želel, postavil tudi Boris Zupanc.

Nadvse prijazen in življenjskih modrosti ter dejanj poln 67-letni Rom, daleč naokrog znan po tem, da mu je bil v zibelko položen dar zbiranja stare, tudi odvržene pločevine, je znal v osemdesetih letih prejšnjega stoletja vpreči v podjetniški voz, ki se ne ustavi. Na Marofu, naselju pod gozdno Stojno, ob reki Rinži, kjer je najel zapuščeno zemljišče od državnega sklada, je nekega jutra leta 1985,na začudenje mnogih, pred žično ograjo visoko stala tabla z napisom »Avto odpad«. Največji v Jugoslaviji, so takrat na široko poročali mediji.

»Vse, kar si je kdo želel za svoje jeklene konjičke, je lahko dobil pri meni. Oblegali so me od Makedonije do Slovenije,« se tistega časa spominja Boris, ko se je dala stara šara, ki je odvržena cvetela v sleherni vrtači, na robu gozda ali kar ob cesti, pretopiti za mastne denarce. Po petnajstih letih se je, takšna je bila zakupna pogodba, umaknil na novo lokacijo, čeprav z grenkobo, saj je bil zaradi obljub, da mu bodo našli nadomestno lokacijo, malce izigran. A je zmogel sam. Na pregledni čistini, na robu naselja Mahovnik, je ob prelomu tisočletja, svojemu avto odpadu dal novo vsebino in rast, zraven pa je obnovil in dozidal še veliko večstanovanjsko hišo za svojih osem otrok. Gospodar je – poleg številnim članom svoje družine, v lično urejenih delavnicah in z opremo za razgradnjo avtomobilov, seveda kot koncesionar – kruh več let rezal še petim, pa tudi šestim redno zaposlenim. Že takrat je rahlo bolehal, zdravje mu je načela predvsem revščina v odraščanju, brez mame, ob skrbi stričeve žene. Da bi preživel, je kot otrok beračil. Tega ne skriva. Ne le zverižena (odvržena) pločevina, vse bolj ga je prevzemal vonj bencinskih hlapov. Pri dvajsetih je na nagovor znanke Majde Klepčeve sprva odklanjal, nato pa obiskoval tečaj za voznika. Dvakrat mu je hudo spodletelo pri teoriji, tretjič jo je naredil z odliko, zdaleč najboljše med vsemi kandidati. Člani komisije so žareli, Boris je bil prvi kočevski Rom z vozniškim izpitom v žepu. Tudi tako je postal vzor vsem rojakom, teh je na Kočevskem več kot 600, kasneje, dokler je lahko, tudi borec za njihove pravice, predvsem pa mož, ki v ospredje postavlja delovne obveze, pravičnost in poštenje slednjih.

Boris je vodil avto odpad s šestimi zaposlenimi delavci.

»Pred barako, ki se je sesuvala, sem postavil dokaj dotrajan (rabljen), sicer moj prvi avtomobil Fiat 1300, za katerega sem nekako nastrgal denar in kmalu napisal oglas, da ga prodajam po delih. To je pravzaprav bil temelj moje podjetniške poti in začetek imperija,« sem pred kratkim v bolnici v Ljubljani, kjer sem bil v oskrbi, razlagal gospe v beli hali, ki me sicer pozna iz neke druge zgodbe.

» Boris, to je lahko scenarij za dobršen del romana o vas,« mi je namignila in hotela od mene več poizvedb o hudi prometni nesreči, ki je 20. julija 1996, na Bregu pri Kočevju, zavila v črnino tri družine. Vrstnika iz Ribnice in Ljubljane, štela sta komaj po triindvajset pomladi, sta z osebnim avtomobilom znamke Golf, z veliko hitrostjo trčila naravnost v avtobus, ki je bil v zgodnjih večernih urah tik pred ciljem, po enodnevnem izletu 32-ih članov Planinskega društva Kočevje po slovenskih pokrajinah. Tretja žrtev je bila 48-letna vodička iz tega avtobusa, ki je umrla med prevozom v ambulanto, v njegovem avtomobilu.

»Boris, Boris, cesta gori,« je vpila soproga Darinka, ki jo je okamenel pogled na grozečo baklo. »Vozil sem nekaj deset metrov pred avtobusom. Prizor je bil osupljiv. Nemudoma sem se ustavil, ženo in štiri mladoletna jokajoča otroka sem postavil na cesto. Pločevina se več ni videla, le ogenj in dim sta rezala daleč. Šofer je rjavel, da naj razbijem šipe in jim tako pomagam. Kako, s čim, me je preganjalo. In takrat mi je stvarnik namignil. Izpod pokrova mojega avtomobil sem, ne da bi vedel, da jo sploh imam, sunkovito izvlekel daljšo železno palico. Z njo sem tolkel po steklih in vpil, skočite ven, bežite, rešite se… Pomagal sem vsem, da so zapustili avtobus, ki je bil tako kot avtomobil povsem zoglenel. Tudi mlada fanta. Nazadnje je v avtobusu blizu voznika ostala hudo poškodovana vodička. Boris jo je naložil v avtomobil in odpeljal do Zdravstvenega doma. Drugi, tretji, četrti dan so ob prižigu sveč na mestu tragedije vsi točili solze, tudi Boris. »Še se ponoči prebujam in podoživljam nesrečo. Saj smo ljudje,« se v dnevnem prostoru svoje hiše ozre proti uokvirjeni državni medalji za hrabrost pri reševanju ljudi iz gorečega avtobusa, ob njej pa so številna druga priznanja, pohvale in zahvale za podjetniki trud, društveno sodelovanje in ekološko ozaveščenost.

»Še se ponoči prebujam in podoživljam nesrečo. Saj smo ljudje,« pravi Boris Zupanc

»Boris, tvoje srce in krhko zdravje bo zdržalo to veliko bolečino, ki so ti jo zarezali pokvarjeni ljudje, ker ti zavidajo, kako vama lepo gre,« je glava družine sprejemal sožalje ob smrti sina Borisa – Boba, na pustno nedeljo, 20. februarja leta 2012. Skupina Romov ga je tistega dne dopoldne na kočevskem Petrolu brutalno napadla in potolkla ter nato s kraja dogodka pobegnila. »Najtežje je v življenju, ko starši pokopljejo otroka, ki je bil povrh zverinsko pokončan,« je bil Boris znova dotolčen, ko so bili rablji njegovega sina čez nekaj let skoraj vsi oproščeni. Vendar je med pogovorom večkrat zatrdil, da njegova družina ne pozna maščevalnosti in da je nikakor ne bo uporabila. »Saj smo vendarle civilizirani ljudje. Pri tej hiši je komanda samo moja,« je Borisa, kot vedno, nesel razum in razsodnost. Tako je dodal še eno poglavje v svoj roman življenja. Najžlahtnejše je ohranil za konec. Leta 2002 je skok v zakon sina Jadra z zaročenko Tanjo pospremilo več kot 600 svatov. »Takšnega ohceta še nisva videla,« sta bila navdušena nad norimi plesi glasbenega dueta Korado in Brendi. »Sin je predlagal, da naredimo nekaj nepozabnega, s čimer se bodo ponašali vsi Zupančevi rodovi. Privolil sem in se kot glava družine skrbno lotil priprav, ki so trajale več mesecev,« je svatom razlagal Boris. Na cerkveno oglašanje zvonov je še kako ponosen, saj mu je snaha podarila vnuke, po njegovi invalidski upokojitvi pred 16-imi leti, pa uspešno vodi podjetje.

(mgć)

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki