Kočevec Sergej Kosman je že od malega navdušen nad dvokolesniki. Vse se je začelo pri njegovih 7 letih, ko ga je Jani Lisac “Lisko”, eden prvih resnih motoristov v Kočevju, peljal na svojem GPZ Kawasakiju. Od takrat, priznava, je zasvojen z dvokolesniki in adrenalinom. To mu je prineslo veliko telesnih poškodb, ki ga spremljajo še danes. »Moji znanci me občasno kličejo ‘Terminator’, saj imam v sebi kup železa in umetnih sklepov.« Kljub vsemu motor ostaja njegova velika ljubezen, in ne le hobi. Sogovornik nas popelje skozi avanture, ki ne bodo ostale pozabljene, saj živijo tudi v knjigah.
Prvega velikega potovanja, ko ga je pot vodila v BIH, se Kosman spominja z nasmehom. »Imel sem s seboj toliko prtljage, kot da grem okrog sveta,« pravi. »Sčasoma sem se naučil, da je prtljaga na minimumu ključna.«
Knjiga vsebuje 380 strani foto gradiva in satire, s katero sogovornik ne razočara.
Kot najbolj zanimivo potovanje opiše avanturo po starodavni Svileni cesti, ki je trajala 24 dni in presegla 17.000 km. O tej dogodivščini je napisal knjigo, ki vsebuje 380 strani foto gradiva in satire, s katero sogovornik ne razočara. »Pišem malo drugače kot vsi ostali in večkrat sebe prikažem v luči, katere bi se tisti res pravi ‘Grobnik’ motoristi sramovali, saj povem in prikažem tudi vse svoje napake in pomanjkljivosti. Večina pravi, da jih moje knjige pritegnejo prav zaradi tega sloga iskrenega pisanja. Ja, včasih sem res pravi butl,« pove v smehu.
600.000 kilometrov …
Kosmanova potovanja segajo po številnih državah. »Imam prevoženih približno 600.000 km na dvokolesnikih,« pravi. »Države, ki sem jih obiskal, vključujejo Egipt, Maroko, Španijo, Italijo, Turčijo, Indonezijo, Iran, Kazahstan in mnoge druge. Vsaka pot mi je dala dragocena doživetja in ogromno foto gradiva.«
Ena izmed njegovih najbolj nenavadnih zgodb se je zgodila leta 2017. »Šel sem v Belorusijo, Rusijo in naprej v Kazahstan. Moj moto je, da so pravila zato, da se lahko kršijo. Ravno takrat je ISIS grozil Putinu, da ga bo spravil na kolena.«
V Kazahstanu je prečil reko Volgo, kjer je velik most za ves tovorni tranzit med Rusijo in Kazahstanom. Pred mostom je zagledal kolovozno pot, ki je vodila pod most. »Sam pri sebi sem mislil, da bi lahko ob reki naredil res dobro fotografijo. Seveda sem namerno spregledal vse opozorilne znake, ki prepovedujejo vožnjo do reke in pod most. Celo zapornico sem obvozil z motorjem, tako da sem snel stranske kovčke in se nekako prebil do reke in pod most. Ko začnem jemati fotoaparat iz zadnjega zgornjega kovčka, zaslišim iz ogromnih zvočnikov na mostu neko rusko donenje. Vse, kar sem razumel, je bilo ‘motobajk’… V trenutku sem se zamislil, da sem to edino lahko jaz, in v tistem trenutku so za mano začeli kričati ruski vojaki, naj dvignem roke in naj bom čisto pri miru, drugače me bodo ustrelili. Ko sem se obrnil, je 10 vojakov v polni bojni opremi z repetiranimi cevkami AK47 merilo vame.«
Sicer precej neustrašen Sergej je takrat občutil precej nelagodja.
Vojaki so ga podrli na tla, vklenili in odpeljali v vojaško bazo, v betonsko sobo brez oken, z mizo in dvema stoloma.
»Pobrali so mi vse elektronske naprave. Po dveh urah zasliševanja in maltretiranja so mi vse vrnili in rekli: ‘Pojdi, kamor pač greš.’ V tem času so preverili vse, od moje identitete do elektronskih naprav, in ugotovili, da je vse, kar sem govoril, res.«
»Vseeno mi ni dalo miru, da nisem na koncu vprašal, zakaj so me skoraj ubili, saj sem želel samo fotografirati. Nadrejeni oficir mi je lepo pojasnil situacijo, da bi v svoji prtljagi na motorju lahko imel toliko TNT eksploziva, da bi zrušil most. Na tem potovanju več nisem zavil z glavnih in dovoljenih poti. Nekoga so učile knjige (pravila, zakoni …), mene je učilo življenje,« prigodo slikovito opiše popotnik.
V Ukrajino med vojno.
Tudi potovanja v Ukrajino leta 2022 ne bo pozabil. »V Rusiji in Ukrajini sem bil večkrat, zato sem tam spletel tudi nekaj prijateljstev. Sem odvisnik od adrenalina, zato sem konstantno v pogonu po novih dozah. Tako sem se leta 2022 odločil za moto trip po oblegani Ukrajini. Seveda sem se prej slišal s prijatelji iz Kijeva, ki so mi zagotovili, da je Ukrajina varna, razen Mariupola in še nekaj drugih delov države.«
Da gre na pot, staršem ni povedal. Motoristu in prijatelju Daliborju Vuku je naročil, naj jim reče, da je Sergej nekje na Jadranu. »V nasprotnem primeru bi mojo mamo po vsej verjetnosti odpeljali na psihiatrijo zaradi živčnega zloma. In takšen kaliber sem že od malih nog. Res mi ni jasno, kako lahko tako čudovito bitje, kot sem jaz, nekoga nervira.« (smeh)
Vstop v državo je bil že na začetku dramatičen, saj je na carini pozabil odpeti airbag in ko je sestopil, se je sprožil. Pok ob sprožitvi je takoj vzbudil pozornost varnostnega osebja, ki je nemudoma poprijelo za orožje. K sreči so v trenutku dojeli situacijo, zato orožja niso izvlekli.
»Po vseh vojaških blokadah do Kijeva sem se prebil v glavno mesto. Policijska ura in vse, kar spada poleg, v državi, ki je v vojnem stanju. Naslednji dan obiščem muzej in kip matere domovine, ko naenkrat začnejo tuliti sirene za zračni napad … V tistem navalu svoje droge (adrenalina) sem iskal, kam bi se skril. V muzeju na prostem so bili tudi tanki. To je bila moja prva misel, takoj za to pa druga, ki mi je rekla, da tank ni ravno varno skrivališče pred zračnim napadom. V paniki sem pogledal okrog sebe in vsi so se mirno sprehajali, kot da ni preplaha za napad. Tečem do prvega Ukrajinca in ga vprašam, zakaj se nihče ne boji ali išče zavetja. Razložil mi je, da bom sirene za napad slišal še večkrat, a naj se ne sekiram, saj radarji zaznajo napade avionov tudi 500 km stran in sprožijo sirene. Ko je začelo tuliti naslednjič, sem samo pogledal svojo okolico – če so bili vsi mirni in nadaljevali s svojim tempom, sem se tako obnašal tudi sam. Pa sem bil prilagojen, čeprav me vse življenje zmerjajo z neprilagojencem,« v svojem stilu opisuje noro pustolovščino.
V Kijevu so pred njegovim prihodom raketirali le komunikacijske antene in RTV-zgradbo. Po dveh dneh se je odpravil še v Odeso, kjer je bojišče oddaljeno približno 60 kilometrov, zato so v hotelu morali ob 21. uri ugasniti vse luči. V bližini so se slišali rafali avtomatskega orožja in detonacije bomb.
»Ni bilo ravno prijetno, a sem kljub svojemu najpogostejšemu ruskemu imenu poskušal uživati po svoje. Zaradi imena so me na začetku gledali zelo postrani. Dobil sem navodila, česa vsega ne smem. Nisem smel fotografirati pristanišča v Odesi, vojaških blokad ipd.,«
kar pa večni upornik ni upošteval. Ker ga je nekdo opazil med fotografiranjem, so ga zaprli v improviziran bunker, zgrajen iz protistrelskih vreč. Vzeli so mu telefon in navigacijo ter ga obkrožili vojaki, ki ga niso pustili niti na stranišče.
»Tam sem se znojil tri ure, kljub temu da ni bilo nobene vročine. Bil sem živčen, saj sem vedel, da bodo našli prepovedane posnetke in fotografije. Spraševal sem se, kaj mi je tega treba. Po treh urah mi je eden od oficirjev potisnil v roke njihov telefon. Na drugi strani je bil odrezav in nesramen moški glas, ki me je spraševal, kaj počnem med vojno tukaj. Povedal sem, da sem samo popotnik, ki mu je všeč Ukrajina,« jezen moški glas mu je zabrusil, da mu bodo sledili vse do izstopa iz države. »Ko sem dobil nazaj telefon, so me izpustili, vendar sem jim moral dati vse dostope do družbenih omrežij z gesli vred, IP telefona pa so vzeli že prej. Ko sem sedel na motor, sem si mislil: ‘Kaj mi boste sledili, saj ste me preverili in videli, da sem navaden ‘Kmet’.’ Opozorila nisem jemal resno. Vojaške blokade so bile vsakih 50 kilometrov, in na vsaki so me pregledovali skupaj s telefonom vred. Na neki bencinski črpalki se je za menoj pripeljal civilni terenec, iz njega pa sta izstopila specialca, ki sta me spet maltretirala. Po ustaljenem postopku me je eden od njiju poklical na stran, odprl svoj telefon in mi rekel, naj pogledam …« Vojaki so mu pokazali krute posnetke mrtvih ruskih vojakov, in takrat je vedel, da gre zares ter da mu verjetno sledijo prek telefona.
Hitro domov …
»Od tam sem si želel samo še priti do madžarske meje, in to čim hitreje. Nisem se več držal glavnih cest, ampak sem Karpate prevozil po gozdnih poteh s 40 dodatnimi litri goriva. Kanto sem imel s seboj, saj ni bilo mogoče dobiti goriva, razen morda na vsakih 500 kilometrov. Naslednjih 1500 kilometrov se nisem ustavil, dokler nisem prečkal madžarske meje in skoraj zaspal na bencinski črpalki, ko me je popustil adrenalin. Odvozil sem še 1000 kilometrov in bil doma v svoji postelji po neprekinjeni vožnji iz Odesse domov.« Ukrajina ga še lep čas ne bo videla, morda šele po koncu vojne. Po tem potovanju je na priporočilo znanca, ki dela v Sovi, uničil telefon in zamenjal vsa gesla.
Prigode spominjajo na kakšen akcijski film s Sergejem v glavni vlogi. Kar se tiče sopotnikov, Kosman pove, da najraje potuje sam. Žena Karmen se mu na končni destinaciji raje pridruži z letalom. Tako je bilo tudi zdaj, ko sta se odpravila uživat zadnje izdihljaje poletja v Španijo. Sergej je proti Valencii odrinil z motorjem, Karmen pa je dober del poti opravila med oblaki.
24.oktobra, ob 18. uri, pa popotnika čaka predstavitev druge knjige Kmet na dveh kolesih v Knjižnici Kočevje. Knjigi Po Iranu in Po Svileni cesti lahko naročite tudi prek e-pošte: kmetnadvehkolesih@gmail.com.
Avtor brez zavor in dlake na jeziku vas bo zagotovo navdušil.
