Čilemu Poljancu Borisu Antonu Weissu so v Domu starejših občanov Kočevje ob njegovem 99. rojstnem dnevu pripravili posebno praznično pozornost. Obkrožili so ga predstavniki krajevne skupnosti, borčevskih in veteranskih organizacij, prijatelji ter znanci, ki so mu zaželeli zdravja in še mnogo ustvarjalnih let. Slavljenčevo dlan je najprej stisnil predsednik KS Predgrad Alojz Šmalcelj. Izrazil je zadovoljstvo vseh Poljancev, da je njihov najstarejši someščan še vedno med njimi. »Pustili ste že veliko sledi in verjamemo, da jih boste še. Za nas ste navdih in dokaz, da imate izjemno voljo do življenja. Boris, vse najboljše, še dolgo predvsem pa zdravo življenje,« mu je zaželel.
Z iskrenimi besedami je nastopila tudi Katarina Kapš, predsednica Krajevne organizacije Zveze borcev Poljanska dolina, predstavnica občinske organizacije Zveze borcev Črnomelj in vodja Predgrajskih pevcev. Sosedu Borisu je namenila tople misli ter ga v šali prosila, naj še naprej ostane dejaven na Facebooku in internetu.
Generacija, ki je zaznamovala zgodovino
»Da vas ne bo kaj zmedlo – mi vam samo malo pomagamo, da se zabavate in ostajate v stiku s svetom,« je dodala ter ga prisrčno objela. Tople pozdrave in stisk roke mu je predala tudi Jožica Matkovič, predsednica Kulturno-športnega društva Predgrad. »Tudi od nas pevcev iskrene čestitke. Želimo vam veliko zdravja in da bi izpod vaših rok nastala še kakšna knjiga o naši prelepi Poljanski dolini,« ga je spodbudila.
Nato je slavljencu čestital še Marjan Kastelic, ki je v imenu dvajsetih uniformiranih članov Spominske prve belokranjske partizanske čete pozdravil tovariša Borisa. Poudaril je pomen generacije, ki je zaznamovala zgodovino: »Če ne bi bilo partizanov, kot ste bili vi, danes ne bi govorili slovensko. Letos smo se udeležili petindvajsetih proslav po vsej Sloveniji in z veseljem smo prišli tudi k vam.« Ob tem je v šali omenil še njuno skupno jubilejno številko: »Vam manjka ena do sto, meni ena čez petdeset – skupaj torej točno 150 let.« Zatem je skupaj s šestimi uniformiranci dvignil kozarec belega vina in nazdravil slavljencu.
Nekdanji kočevski župan, poslanec, obrambni minister in predsednik državnega zbora Janko Veber je imel daljši nagovor, v katerem je orisal življenjsko pot slavljenca, ki je odraščal v Predgradu in je po italijanski zasedbi Poljanske doline s 17 leti odšel v partizane.
Priča svetovnim političnim premikom
Očeta, Nemca, ki ga je grof Auersperg poslal v te kraje kot oskrbnika posesti in je bil – kot je dejal Boris – bolj zaveden Slovenec kot mnogi drugi, so Italijani pregnali v internacijo v Padovo, mater Belokranjko pa so zaradi sodelovanja s partizani zaprli v Kočevju, Ljubljani in Perugii. Po kapitulaciji Mussolinijeve vojske sta se starša vrnila domov, Boris pa je ostal v partizanskem poveljstvu kot obveščevalec, tudi v Črnomlju in Metliki.
Po koncu vojne so ga leta 1946 poslali v Beograd, kjer je ustvaril družino in do leta 1986 zgradil vojaško kariero, ki jo je sklenil v činu polkovnika JLA. »Boris – poleg Beograda, kjer je živel najdlje in kjer je pred tem nekaj časa služboval tudi v Ljubljani – je bil leta in leta priča svetovnim političnim premikom in vojaško-diplomatskim dialogom, a je kljub mednarodni karieri vedno ostal povezan s svojim domačim Predgradom.«
S spomini se je vrnil v Poljansko dolino
Po upokojitvi se je vrnil v Poljansko dolino, kjer je napisal štiri knjige, v katerih je združil spomine, dokumente in zgodbe časa, ki ga je sam soustvarjal,« je poudaril Veber in se sosedu zahvalil tudi zato, ker ga je kot otroka, ko je tam dopustoval, učil loviti ribe. A je bil Boris v času svoje vojaške službe (tudi njegov brat je bil oficir) pogosto v družbi “večjih rib” od tistih, ki plavajo v Kolpi. Morda največje je srečeval, ko je bil pomočnik vojaškega atašeja v Washingtonu.
Iz tega časa mu ne bo zbledel spomin na rokovanje s šefom ameriške vojaške obveščevalne službe, generalom Arthurjem Trudeaujem. Takrat je stopil tudi v Pentagon, ogromno petkotno stavbo v Arlingtonu v Virginiji, ki je sedež Ministrstva za obrambo Združenih držav Amerike. Ni šlo za vljudnostni obisk, temveč je prenašal dokumentacijo za nabavo orožja in opreme za JLA. Gostitelja je nekoliko zmedel. »Malo pred tem sem dobil višji čin, zvezdico več. Pa je nisem pravilno razporedil po epoleti – takrat so se čini nekaj spremenili – in Trudeau me je vprašal, kaj sem po činu, ker mu očitno ni bilo jasno, za kaj gre,« je povedal in priložil fotografijo teh činov.
Iz tega obdobja se mu je v spomin vtisnilo tudi srečanje z generalom Dwightom Davidom Eisenhowerjem, poveljnikom zavezniških sil v Evropi med drugo svetovno vojno, ko mu je leta 1953 v Beli hiši osebno čestital ob izvolitvi za 34. predsednika Združenih držav Amerike.
Prevajal je Titu
Boris je večkrat prevajal Titu, tudi v času neuvrščenih, ko je maršala na otoku Vanga obiskala indonezijska delegacija. V šestdesetih letih je bil poldrugo leto kot oficir za povezavo v poveljstvu UNEF (prva mirovna misija Združenih narodov), ki je bilo v Gazi. Takrat so Združeni narodi – tudi Jugoslavija je imela tam svoje vojake – posredovali v sueški krizi med Egiptom in Izraelom.
Ko je šel Tito leta 1971 drugič v ZDA na obisk predsedniku Richardu Nixonu, so neutrudnega Poljanca angažirali kot predhodnico za varnostne zadeve v San Franciscu in Los Angelesu. Boris je med letoma 1981 in 1983 služboval tudi v Iraku.
Ob koncu dogodka se je oglasil slavljenec sam. Z nasmehom in svojim značilnim humorjem je spregovoril o doživetjih iz otroštva, uporniških let, časa vojne ter o Titu in Jovanki, o njunih dogodivščinah na vlaku na poti iz Sarajeva v Beograd. »Sicer sem na Facebooku le pasiven spremljevalec zgodb. Danes pa smo skupaj ustvarili eno takšno, ki bo za vedno zapisana v naših srcih,« se je zahvalil vsem, ki so ga ob tej priložnosti presenetili.
(mgć)
